ENA NA ENA

Dejan Vunjak: Ni lepšega kot biti glasbenik v Sloveniji!

Objavljeno 21. januar 2020 08.00 | Posodobljeno 21. januar 2020 08.00 | Piše: Danica Lovenjak

Imela sem priložnost, da sem dobro spoznala pevca Brendija, ki se je zapisal v slovensko glasbeno zgodovino.

Dejan pravi, da se premalo zavedamo pomembnosti timskega dela, premalo se ukvarjamo z ustvarjanjem dobrega družbenega okolja, ne samo zase, ampak tudi za druge.
Brendi je zapustil veliko zakladnico uspešnic in 26-letni Dejan jo ohranja tudi na svojih nastopih, saj so Brendijeve pesmi in pesmi njegove nekdanje skupine Don Juan del njegovega stalnega repertoarja. A če bo nadaljeval s takšnim tempom, bo morda celo prekosil očeta. Že od daleč zagledam njegov nasmejani obraz in tudi med iskrenim pogovorom je čutiti njegovo veselje do dela, saj v glasbi zares uživa. »Leto 2019 mi bo ostalo v lepem spominu, saj se je znova zgodilo kar nekaj lepih stvari. Tudi kakšne slabe so bile vmes, a vseeno so te minile in prevladali so lepi spomini. Z bendom Brendijeve barabe smo tako v prejšnjem letu podrli osebni rekord števila nastopov, kar je odličen pokazatelj, da je, kar počnemo, tisto pravo, in ljudje to opazijo. Znova sem odplesal ples v šovu Zvezde plešejo, kjer sem bil gost v eni izmed oddaj, in se ob tem spomnil, kako rad plešem. Še posebno pa sem vesel, ker sem zaplesal skupaj s prijateljico Tanjo Žagar in njenim soplesalcem Arnejem Ivkovičem. Snemal sem tudi nove pesmi in posnel videospot ter prvič v sedmih letih odšel na dopust za več kot tri dni. Upam, da bo tudi leto 2020 tako lepo, kot je bilo 2019.« Januar je mesec novih začetkov in v zraku se čuti zagnanost, pravi glasbenik. »To je mesec novih idej in želja. Za letošnji januar imam res občutek, da ljudem pomeni nekakšno prelomnico.« Se je morda tudi on odločil kaj spremeniti v novem letu? »Nimam potrebe po kakšni pretirani spremembi. Sem krvav pod kožo in imam zdaj tako kot mnogi po obilnem decembru namen malo manj jesti,« se nasmeji. »Morda bi si res želel, da se začnem malo bolj zdravo prehranjevati, saj zaradi različnih urnikov to velikokrat trpi. Torej, malo manj mastne in hitre hrane pa več obrokov, ne le enega ali dva na dan.«

Poklicu glasbenika ni mogel ubežati

Januar je po navadi malo mirnejši mesec za glasbenike in tudi Dejan je mislil, da bo tako. »Načrtoval sem, da se bom lahko odpravil smučat in se prepustil zimskim radostim, a me je letošnji januar presenetil, saj imam vse petke in sobote zasedene z nastopi. Začel sem že takoj prvi petek po silvestrovanju. To me iskreno ne moti in mi je všeč, saj počnem to, kar imam res rad.« Naročiva ingverjevo limonado in Dejan nadaljuje: »Res pa je, da je januar v vsakem primeru bolj umirjen mesec glede družabnih dogodkov, veliko manj je televizijskih snemanj, fotografiranj, intervjujev. Na račun tega ostane zato kar nekaj več časa.« To bo med tednom izkoristil in nadoknadil ter uredil stvari, ki jih v decembru ni mogel. »Skupaj z bendom Brendijeve barabe bomo tako imeli skupno praznično večerjo šele v zdaj,« pove v smehu. »Rad bi tudi malce pospravil okoli hiše in v njej, saj smo decembra le hiteli sem ter tja. Želim se srečati s prijatelji, s katerimi se nisem videl že kar nekaj časa, saj smo imeli vsi zelo pester december in smo se dogovorili, da se družimo v začetku leta. Želim si tudi malo večkrat kaj skuhati doma, zagotovo pa si bom vzel tudi čas za sestanke, da se z ekipo dogovorimo o prihodnjih načrtih.« Že od mladih nog je obkrožen z glasbeniki. »Izredno sem vesel, da sem bil rojen v glasbeni družini. Poleg očeta je bila odlična pevka tudi moja mama, ki se je na koncu raje posvetila vlogi mame. Vsi moji strici so glasbeniki, bratranec pa je magistriral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Lahko rečem, da sem glasbo spoznal, še preden sem se zavedal samega sebe. Včasih se pošalim n rečem, da poklicu glasbenika niti nisem mogel ubežati.«

Želi ohranjati očetovo zapuščino

image
Vsem bralcem naše revije sporoča, naj uživajo v življenju, saj imajo samo eno.
Ko obujava pretekle čase, mi simpatični glasbenik razkrije: »Spomnim se, da sem kot otrok zelo rad in pogosto prišel v očetov studio, ki je bil v kletnih prostorih naše hiše, in opazoval, kako je ustvarjal. Ko sem se utrudil, sem zaspal na kavču in me glasna glasba sploh ni motila. Na koncu me je oče zbudil in me pospremil v posteljo. Morda je zato glasba zame osebno tako pomembna, ker me nanjo vežejo res lepi spomini.« Mineva deveto leto, odkar je ostal brez njega, a spomina nanj mu ne more nihče izbrisati. »O očetu se velikokrat pogovarjam z različnimi ljudmi. Lepo je, ko vidiš, koliko se jih je dotaknil s svojo glasbo, besedo, dejanji in to me vedno še bolj osreči, saj se zavedam, kako zelo so ga imeli ljudje radi. Velikokrat se spomnim njegovih nasvetov ali pregovorov, ki mi jih je povedal. Eden od takšnih je recimo, da se na deset dobrih del eno vrača in naj se vedno poskušam držati tega pravila.« Dejan tudi ohranja očetovo avtorsko ter glasbeno zapuščino, in ko mu povem, da bi bil oče gotovo ponosen nanj, se najprej nekoliko zamisli, potem pa razloži: »S sestro Tino naju starši nikoli niso v karkoli silili. Vedno sta nama oče in mama pustila, da se sama odločiva, kaj nama je všeč in kaj bi rada v življenju počela. Imel sem srečo, da sem se takoj našel v tolkalih, pozneje v kitari, potem še v petju in pisanju melodij in besedil. Tina je preizkušala kar nekaj stvari, a se je na koncu našla v plesu. Mislim, da je vprašanje, ali je oče ponosen name ali na naju, čisto odveč, saj sem prepričan, da je vsak oče ponosen na svoje otroke, če vidi, da delajo tisto, kar jih veseli, in da so v življenju zadovoljni in srečni.« Ko je začel prepevati, je bil njegov cilj, da bo očetova glasba živela naprej. »Ta želja je živa še danes, saj na nastopih vidim, kako zelo so imeli ljudje radi to glasbo in kako radi se ob njej zabavajo ali jo prepevajo. Še posebno mi je zanimivo, da imajo to glasbo rade vse generacije. Tudi danes, ko ustvarjam avtorsko glasbo in ljudje prepevajo moje pesmi, si želim še naprej ohranjati očetovo zapuščino.«

Zelo hitro ga kaj prime

Vseeno prizna, da je deloholik. Ima to morda po očetu? »On je znal biti bolj umirjen, a je bil povsod, ni mogel biti doma, kar imam vsekakor po njem. Včasih mi ugaja biti doma, sicer pa se rad potepam, hodim na sestanke, intervjuje, koncerte ... Uživam, ko nekaj ustvarjam.« Tudi prosti čas si zelo aktivno zapolni. »Poleti zelo rad kolesarim in se še rajši potapljam. Priznam, da sem tudi po več ur v vodi. V zadnjem obdobju me zelo navdušujeta fotografija in videoprodukcija, saj je glasba vedno bolj povezana s fotografijo in videom, tako da imam tudi to rad. Pa še kaj bi se našlo. Sem človek, ki ga zelo hitro kaj prime in še hitreje nato spusti,« se nasmehne. A glasba bo vedno na prvem mestu. »Ni lepšega kot biti glasbenik v Sloveniji! Prvič: vedno lahko prideš domov spat. Drugič: lahko v miru popiješ kavico, ljudje še zmeraj spoštujejo tvojo zasebnost in mir. Vse je še nekako normalno, ni tako kot v Ameriki. To mi je super!« Ko naredimo pregled njegove glasbene kariere, pa lahko hitro opazimo, da v medijih ob njem ne zasledimo ljudi, ki so mu blizu. »Svoje bližnje prijatelje in družinske člane res redko izpostavljam javnosti. Na začetku glasbene poti sem se potihoma tako odločil. Nikogar ne želim postaviti v kakršno koli neprijetno situacijo. Vedno si rečem, da je to moj poklic, jaz sem se za to odločil in vse, kar pride z njim, naj bo povezano z mano. Ni pošteno, da nekoga vpletam v to samo zato, ker je del mojega življenja, pa ne vem niti, ali si to želi ali ne.« Vsekakor pa meni, da bi morali biti ljudje bolj pozorni do drugih. »Premalo se zavedamo, kako pomembno je timsko delo, premalo se ukvarjamo z ustvarjanjem dobrega družbenega okolja, ne samo zase, ampak tudi za druge. Premalo si pomagamo. To so malenkosti, ki so nam ušle z radarja. Če bi vsak človek prispeval malo več dobre volje v skupnost, bi bil svet veliko lepši.« Ob koncu pa še doda: »Vsem bralcem revije Suzy sporočam, naj uživajo v življenju, saj imamo samo eno. Naj svoj čas posvečajo tistim, ki jih imajo radi, in stvarem, ki jih osrečujejo, negativnim stvarem pa naj se poskušajo izogniti. Pa seveda naj še naprej prebirajo revijo Suzy.«




Deli s prijatelji