ZA JUNAKE

Rumena Slovenija

Objavljeno 20. september 2020 15.09 | Posodobljeno 20. september 2020 15.09 | Piše: Toni Gomišček
Ključne besede: dirka po Franciji

Upam, da je med gostilničarji dovolj kolesarskih navdušencev, da bodo počastili uspehe Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja s kakšno posebno jedjo.

 Primoz Roglič FOTO: Stephane Mahe Reuters
Rumena mrzlica narašča. Podplati in prsti me vsak dan bolj srbijo. Kriv je tour, Le Tour, seveda. Specialka, s katero sva premagala nekaj mitičnih prelazov na meji med Italijo in Francijo ali povsem na francoskem ozemlju, ždi zaprašena v kotu delavnice, toda pred dnevi sem že kupil nove zračnice in se odločil, da jo obudim v življenje. Začetek bo težak, toda ne bo prvič, da sem se iz zapečkarja prelevil v vztrajnega poganjača pedalov, ki mu ni bilo odveč prekolesariti 250 kilometrov z nekaj tisoč metri višincev naenkrat. Krajšim razdaljam bodo sledile daljše, ravninskim izletom klanci, kratkim vzponom dolgi in mogoče bom spet kdaj prilezel na kak spoštovanja vreden prelaz.

Do takrat ohranjam željo živo z gledanjem televizijskih prenosov, ki so, kapo dol, izjemno dobro narejeni. Vsaj ko gre za posnetke, vmesne reklame pa so tako moteče kot ovire na cestišču in poskušam se jim izogibati, podobno kot to počno kolesarji na dirki. Običajno preskočim na kak drug program, najpogosteje na Eurosport, ki poleg vsega pokriva dogajanje od starta do cilja, ali pa k Italijanom, katerih poročanje je po vsej verjetnosti najbolj sočno, čeprav polno detajlov, ki nimajo kaj dosti opravka z dogajanjem na cesti. Pred dnevi, ko je peloton vozil mimo nekega gradu, so pogruntali, da je bil v tamkajšnjih ječah zaprt prvi, ki je razumel čar kolesarjenja, čeprav kolo sploh še ni bilo izumljeno. In to ni bil nihče drug kot marki de Sade, ki je cenil užitek enih ob trpljenju drugih, kar je srž kolesarjenja in kolesarskega navijaštva, je modroval komentator.

In spomnil sem se sladkih muk, ki sem jih doživljal med dolgimi vzponi na prelaze, kot so Vars (2108 metrov), Lombarda (2350 metrov), Agnel (2744 metrov) ali Rostefond oziroma Cime de la Bonette (2860 metrov). Ti klanci dajejo žmoht kolesarskemu maratonu, poimenovanemu po legendarnem Faustu Coppiju, ki ima start in cilj v Cuneu. Ko sem se ga prvič udeležil, smo bili še del Jugoslavije, kjer nas nič ni smelo presenetiti, pa so me vseeno presenetili. Moje noge, še bolj pa glava, so bile vajene Vršiča, Predela, Lokve, tudi Rogle, toda ti vzponi so dvakrat daljši od vseh, kar jih lahko spoznaš na domačem terenu. Četudi prevoziš v zaporedju Na Žlebeh (Nevejski prelaz), Predel in Vršič (iz Trente), to ni isto, saj po določenem času že pričakuješ spust, namesto njega pa zagledaš napis, da je do vrha še deset kilometrov. Ko se mi je to prvič zgodilo med lazenjem na Lombardo, sem skoraj padel s kolesa …

Do zaključka letošnjega Toura se mi kaj podobnega ne bo pripetilo, saj bom ostal zvest navijanju za naše fante kar v udobju domačega fotelja. Posebnih navijaških rekvizitov nimam, sva se pa z Marjetko dogovorila, da bova sestavila jedilnik v čast »naših« majic. Prednost imata rumena in bela, če bo tudi pikčasta končala v Sloveniji, toliko bolje. Upam, da je med gostilničarji dovolj kolesarskih navdušencev, da bodo počastili uspehe Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja s kakšno posebno jedjo, pa čeprav bo to polovička kuhanega jajca z rdečimi pikami, za kar lahko uporabimo običajni ajvar ali slano mezgo iz drnulj, saj je trdoživi dren pravi simbol kolesarske vztrajnosti. In potem smo že pri siru, enem bolj rumene barve, denimo bovškem ovčjem siru, drugem bolj bele, kot je lahko mehek kozji sir. Kruh ali polenta, to je stvar izbire, oboje je lahko bele ali rumene barve, le pri vinu si bom privoščil, da ne bom šel na najbolj samoumevne izbire, ki bi jih predstavljali rumeni muškat, rumena rebula in beli pinot, ampak bom raje vzel steklenico zrelega suhega traminca Otija Šturma, ki je najboljši vinar med kolesarji in najboljši kolesar med vinarji, njegov legendarni traminec pa je tudi zgodba o tem, da zgolj samozaupanje in vztrajnost tlakujeta pot k uspehu.

Pa na zdravje, naši junaki dvokoles!




Deli s prijatelji