Hribovsko naselje Sele: dokler je šola, kraj živi (FOTO)
Sele ležijo na severnih pobočjih Plešivške kope (1414 m) in na podnožju, kjer segajo proti vzhodu do potoka Selčnice in na severu prek njenega pritoka Pikrnice.
Kraj sestavljajo zaselek Selška ves in samotne kmetije, skupaj s sosednjo vasjo Vrhe in delom Gmajne pa tvorijo Vaško skupnost Sele-Vrhe. Vzhodno od Selške vesi stoji župnijska cerkev sv. Roka iz leta 1642, kjer je, kot nam je pojasnil 61-letni ključar in kmet Marijan Hovnik, v času nastanka objavljene razglednice pred 110 leti župnikoval Jožef Erker.
Ta je dal po požaru podreti staro župnišče, ki ga prikazuje desna slika, in med letoma 1914 in 1919 zgradil novo, večjo zgradbo, v katero se je leta 1921 vselil njegov naslednik, duhovnik in pisatelj Franc Ksaver Meško in nato tu služboval do smrti leta 1964.
V začetku 16. stoletja je bil osrednji bogoslužni prostor Sel malo večja gotska kapela, ki so jo med letoma 1642 in 1644 prezidali in obokali ter posvetili zavetniku zoper kugo in priprošnjiku za zdravje sv. Roku. Cerkev je dobila nekatere baročne elemente, vključno z novim glavnim oltarjem, ki ga je okoli leta 1770 izdelal slovenjgraški kipar Janez Jurij Mersi. Cerkveno zasnovo tvori pravokotna ladja z dvema stranskima kapelama in s tristrano zaključenim prezbiterijem ter zvonik na južni strani. Selska farna cerkev, ki jo krasijo čudovite freske neznanega avtorja iz zgodnjega 17. stoletja, je tudi romarska in jo na Rokovo (16. avgusta) obišče več sto božjepotnikov.
Prvi tukajšnji župnik je bil leta 1891 Jurij Kopriva, za njim pa so se zvrstili Jožef Erker, F. K. Meško in Štefan Lesjak, ki je bil do leta 1981 zadnji, ki je prebival v župnišču. Zatem je bila ta župnija 16 let soupravljana iz župnije Slovenj Gradec in 15 let iz župnije Stari trg, od leta 2012 pa je del slovenjgraške pastoralne zveze, ki jo vodi Simon Potnik, na Selah pa večinoma mašujeta Ernest Berložnik in Bernard Geršak. »V zadnjem obdobju smo na cerkvi 1986. obnovili fasado in zvonik, 1990. oltarno mizo, 2010. streho in 2016. orgle,« je dejal naš sogovornik s kmetije Vrčkovnik, preden nam je razkazal še župnišče.
Že spominski tabli na pročelju in tudi zanimiva pripoved Marijana Hovnika o župniku F. K. Mešku v njegovi sobi izpričujejo, da je prav on (pokopan je na pokopališču pri cerkvi sv. Roka) med Selanci pustil najmočnejši pečat. Tako so leta 2001 uredili 14 kilometrov dolgo Meškovo pot, ki vodi od cerkve sv. Roka mimo kapelic, mogočnih dreves, kmetij in kašt do cerkve sv. Neže na Vrhah, njegovo ime pa od leta 1966 nosi tudi 12-članski moški pevski zbor.
Meškov pečat
V Gornjih Ključarovcih rojeni F. K. Meško (1874–1964) je po študiju bogoslovja v Celovcu 1898. dvajset let služboval v koroških župnijah. Po izgubljenem koroškem plebiscitu kot zavedni Slovenec ni mogel ostati na avstrijskem Koroškem, zato je postal župnik na Selah. Poleg duhovniškega poslanstva je življenje posvetil pisanju proze in poezije. V svojih pesmih, povestih, romanih, novelah, črticah, dramah in mladinskih pripovedih je razmišljal o mladosti, socialnem življenju, ponižanih in trpečih, duhovnosti in umetnosti.
Med bivanjem na Selah se je spoprijateljil s slovenjgraškim župnikom in zbirateljem Jakobom Sokličem, ki mu je v tamkajšnjem župnišču posmrtno uredil spominsko sobo. To so leta 2013 preselili in na novo postavili v prostorih Koroškega pokrajinskega muzeja. V Slovenj Gradcu je F. K. Meško 1924. postal častni meščan, po njem so 1930. poimenovali dotedanjo Cerkveno ulico, od 1974. se po njem imenuje tudi tamkajšnja mestna knjižnica.
V oltarju sv. Antona Padovanskega v Frančiškovi kapeli cerkve sv. Roka je podobe oltarnega zavetnika in dveh apostolov okoli leta 1760 ustvaril Janez Andrej Strauss, predstavnik zadnje generacije slovenjgraških baročnih slikarjev, delujočih med letoma 1650 in 1783 na območju takratne spodnje Štajerske. Njegov ded se je sredi 17. stoletja iz Celovca preselil v Slovenj Gradec in v hiši na Glavnem trgu odprl slikarsko delavnico. »Najstarejši Janez Strauss je ustvarjal v zgodnjem baroku, sin Franc Mihael je predstavnik zrelega baroka, vnuk Janez Andrej pa je zaključil obdobje baročnega slikarstva na slovenskem Štajerskem. Vsi trije veljajo za mojstre oltarnega slikarstva v oljni tehniki, uveljavljali pa so se tudi v krajinarstvu, portretu in tihožitju,« navaja višja kustosinja Koroškega pokrajinskega muzeja Aleksandra Čas.
Po najnovejših podatkih statističnega urada v vasi s 70 hišnimi številkami živi 251 prebivalcev. Še zmeraj se največ ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom, čeprav je pravih kmetij le 10, tako da se z večine domačij vozijo na delo na Ravne na Koroškem in v Slovenj Gradec. Nekateri domačini so se lotili tudi turistične dejavnosti, pri čemer so ponudbo najbolj izpopolnili na kmetijah Ravnjak, Samec in Breznik.
Na začetku vasi ob odcepu s ceste Slovenj Gradec–Ravne na Koroškem stoji podružnična šola Sele-Vrhe, pripadajoča slovenjgraški Prvi osnovni šoli. Zgrajena je bila leta 1898, 1953. razširjena, ob stoletnici povsem prenovljena, pred štirimi leti pa so v mansardi uredili še eno učilnico. Šestrazrednico s tremi kombiniranimi oddelki je letos obiskovalo 30 učencev, od leta 2008 pa je na šoli tudi vrtec, v katerem je bilo 18 otrok. Poleg treh stalnih učiteljic in vzgojiteljice prihajajo za posamezne predmete na šolo tudi učitelji matične šole. Vodja podružnice je profesorica razrednega pouka Danijela Herlah, ki je prepričana, da »dokler je v kraju šola in otroci v njej, kraj živi«.
