PRED ZIMO
Popravimo streho pred zimo
Suhi jesenski dnevi so pravšnji za čiščenje strehe, žlebov in menjavo strešnikov; potrebujemo dobro lestev, na strehi pa se privežemo.
Odpri galerijo
Pri delu na višini oziroma na strehi se praviloma privežemo in varujemo z vrvjo. FOTO: Guliver/Getty Images
Pravzaprav ni nikoli pravi čas za popravilo strehe, menjavo počenih strešnikov ali čiščenje žlebov. A če je zaradi poletne toče počilo nekaj strešnikov in je na nekaj delih ob dežju prikapljalo na podstrešje, kjer smo podstavili vedra, je zdaj skrajni čas za popravilo.
Morda imamo sredi poletja več časa in bi lahko v kratkih hlačah splezali po lestvi na streho. Toda v vročih dnevih ose in sršeni veselo letajo, stati na lestvi, ko vam okoli ušes pribrenči z rumenimi krogi porisana pikajoča žuželka, je nevarno. Četudi nismo občutljivi za osji pik, je neprijeten, hkrati pa običajno sunkovito odreagiramo in lahko pademo z lestve, kar je lahko sila nevarno. Da ne govorimo o sršenjem piku, zaradi katerega lahko končamo v bolnišnici.
Ne nazadnje si ose in sršeni radi ustvarijo gnezdo pod strešniki, neredko se nam roj usuje pod roke, ko ga dvignemo. Zato poletje razen nujnih popravil ni pravi čas za čiščenje in menjavo strešnikov.
Jeseni je hladneje in je laže delati. Za jesensko sanacijo strehe si izberemo suh dan po dežju, ki je strešnike spral, sonce pa jih je posušilo. Nikar na mokro streho, ker nam lahko zdrsne! Prav tako moramo biti pozorni na listje, zlasti če je vlažno ali mokro: kot je nevarno za zdrs na cesti, je tudi na strehi.
Če naklon strehe ni prehud in nam višina ne dela težav, lahko skozi podstrešje odpremo nekaj strešnikov in zlezemo skozi odprtino na streho. Seveda moramo biti primerno oblečeni in obuti: ko bomo razmaknili strešnike, se nam bo usul prah v oči, nos in usta, zato si nadenimo zaščitna očala, prek ust in nosu pa vsaj ruto, če že ne maske.
Preden zlezemo na streho, se ustrezno privežemo z vrvjo, a ne po domače. Potrebujemo varovalni plezalni pas, sponke in dolgo vrv ter nekoga, ki nas bo varoval. Če tega nismo vešči, raje pokličimo na pomoč plezalca, ki obvlada vozle, vrvi in preostalo opremo.
Če streha ni previsoka in bomo uporabili lestev, jo moramo skrbno izbrati. Najboljše so lestve za delo na višini do recimo treh ali štirih metrov, lesene. So malce težje in zato stabilnejše, na vrhu ob prislonu manj zdrsljive. Na gradbiščih so v sedemdesetih in še vse pred nekaj leti uporabljali skoraj izključno lesene. Zdaj so v modi aluminijaste vseh velikosti in oblik, ki jih lahko zložimo in vržemo v prtljažnik.
A za na streho ni vsaka dovolj dolga aluminijasta lestev tudi dobra in varna: pri prislonu je zaradi materiala bolj zdrsljiva. Zato mora biti spodaj na sedišču razširjena z dodatno varovalno letvijo. Najbolje je, da sedišče za lestev malo izkopljemo. Zares dobre, stabilne aluminijaste lestve za višino do štiri ali pet metrov so drage, od 300 evrov.
Za delo na strehi potrebujemo pomočnika, ki nam pripravi strešnike, drži lestev ali poda orodje. Nikoli sami ne čistimo žlebov ali menjamo strešnikov. Preden se po lestvi odpravimo na streho, si nadenemo delovne rokavice, s katerimi bomo brez bolečin v blazinicah zgrabili strešnik, ga privzdignili, z drugo roko pa izvlekli počenega oziroma polomljenega. Če smo desničarji, z levo privzdigujemo in z desno pulimo, in nasprotno.
Polomljenih kosov ne mečemo na tla, preden začnemo delati, si na vrv privežemo vedro, ki nam ga pomočnik na tleh dvigne do žleba, kamor bomo odlagali kose.
Vrv za vedro napeljemo po lestvi navzgor in skozi zadnjo odprtino navzdol, kamor privežemo vedro, ki z dodatno težo potiska lestev navzdol. A pozor, pod lestvijo se ne sme nihče sprehajati. Ko smo zamenjali en strešnik, premaknemo lestev do drugega, in tako naprej.
Še preden začnemo, razmislimo, kako bomo delali, in se držimo reda: na strehi ne gre improvizirati. Morda še to: še pred delom se dogovorimo za način komunikacije. Kričanje vsevprek je najslabša možnost.
Naj bo suho
Morda imamo sredi poletja več časa in bi lahko v kratkih hlačah splezali po lestvi na streho. Toda v vročih dnevih ose in sršeni veselo letajo, stati na lestvi, ko vam okoli ušes pribrenči z rumenimi krogi porisana pikajoča žuželka, je nevarno. Četudi nismo občutljivi za osji pik, je neprijeten, hkrati pa običajno sunkovito odreagiramo in lahko pademo z lestve, kar je lahko sila nevarno. Da ne govorimo o sršenjem piku, zaradi katerega lahko končamo v bolnišnici.
Očistimo žlebove.
Ne nazadnje si ose in sršeni radi ustvarijo gnezdo pod strešniki, neredko se nam roj usuje pod roke, ko ga dvignemo. Zato poletje razen nujnih popravil ni pravi čas za čiščenje in menjavo strešnikov.
Jeseni je hladneje in je laže delati. Za jesensko sanacijo strehe si izberemo suh dan po dežju, ki je strešnike spral, sonce pa jih je posušilo. Nikar na mokro streho, ker nam lahko zdrsne! Prav tako moramo biti pozorni na listje, zlasti če je vlažno ali mokro: kot je nevarno za zdrs na cesti, je tudi na strehi.
Previdno po lestvi
Če naklon strehe ni prehud in nam višina ne dela težav, lahko skozi podstrešje odpremo nekaj strešnikov in zlezemo skozi odprtino na streho. Seveda moramo biti primerno oblečeni in obuti: ko bomo razmaknili strešnike, se nam bo usul prah v oči, nos in usta, zato si nadenimo zaščitna očala, prek ust in nosu pa vsaj ruto, če že ne maske.
Preden zlezemo na streho, se ustrezno privežemo z vrvjo, a ne po domače. Potrebujemo varovalni plezalni pas, sponke in dolgo vrv ter nekoga, ki nas bo varoval. Če tega nismo vešči, raje pokličimo na pomoč plezalca, ki obvlada vozle, vrvi in preostalo opremo.
Ose sicer letijo še oktobra, a zaradi nizkih temperatur niso več tako agresivne.
Če streha ni previsoka in bomo uporabili lestev, jo moramo skrbno izbrati. Najboljše so lestve za delo na višini do recimo treh ali štirih metrov, lesene. So malce težje in zato stabilnejše, na vrhu ob prislonu manj zdrsljive. Na gradbiščih so v sedemdesetih in še vse pred nekaj leti uporabljali skoraj izključno lesene. Zdaj so v modi aluminijaste vseh velikosti in oblik, ki jih lahko zložimo in vržemo v prtljažnik.
Pri popravilu oziroma menjavi strešnikov uporabljamo rokavice za dober oprijem.
A za na streho ni vsaka dovolj dolga aluminijasta lestev tudi dobra in varna: pri prislonu je zaradi materiala bolj zdrsljiva. Zato mora biti spodaj na sedišču razširjena z dodatno varovalno letvijo. Najbolje je, da sedišče za lestev malo izkopljemo. Zares dobre, stabilne aluminijaste lestve za višino do štiri ali pet metrov so drage, od 300 evrov.
Potrebujemo pomočnika
Za delo na strehi potrebujemo pomočnika, ki nam pripravi strešnike, drži lestev ali poda orodje. Nikoli sami ne čistimo žlebov ali menjamo strešnikov. Preden se po lestvi odpravimo na streho, si nadenemo delovne rokavice, s katerimi bomo brez bolečin v blazinicah zgrabili strešnik, ga privzdignili, z drugo roko pa izvlekli počenega oziroma polomljenega. Če smo desničarji, z levo privzdigujemo in z desno pulimo, in nasprotno.
Polomljenih kosov ne mečemo na tla, preden začnemo delati, si na vrv privežemo vedro, ki nam ga pomočnik na tleh dvigne do žleba, kamor bomo odlagali kose.
Kljub stabilni lestvi na njej ne izvajamo akrobacij.
Vrv za vedro napeljemo po lestvi navzgor in skozi zadnjo odprtino navzdol, kamor privežemo vedro, ki z dodatno težo potiska lestev navzdol. A pozor, pod lestvijo se ne sme nihče sprehajati. Ko smo zamenjali en strešnik, premaknemo lestev do drugega, in tako naprej.
Nikar na mokro streho, ker nam lahko zdrsne!
Še preden začnemo, razmislimo, kako bomo delali, in se držimo reda: na strehi ne gre improvizirati. Morda še to: še pred delom se dogovorimo za način komunikacije. Kričanje vsevprek je najslabša možnost.
