MOTOKROSIST
Po brutalnem padcu je napovedal vrnitev
Nadarjeni motokrosist Maks Mausser, ki se je marca hudo poškodoval na treningu, že načrtuje vnovične treninge.
Odpri galerijo
Po eni od rehabilitacij smo ga obiskali v Trbovljah. FOTO: DRAGO PERKO
Šport prinaša lepe in malo manj lepe trenutke, zmage in poraze, vzpone in padce. Na koncu si zmagovalec, če je število tvojih vzponov za eno večje kot število padcev. S tem se v teh dneh uspešno bori, to smo se lahko prepričali kar sami, 16-letni Trboveljčan Maks Mausser.
Obiskali smo ga v Zasavju, kjer živi s svojo družino, ki je tudi v teh mesecih njegova glavna podpora. Še bolj kot takrat, ko je kot fantič prvič zajahal motor. Ko je bil namreč star tri leta in pol, mu je oče obljubil motor, če se bo vozil na kolesu brez opornih koleščkov.
Minuli dve sezoni je Maks tekmoval na dirkah evropskega prvenstva EMX125, lani pa so se dogovorili, da je čas za korak naprej. Oče je poklical Boga Gajserja, in ta je Maksa sprejel v svojo ekipo. "Bogu sem povsem zaupal. Tudi če je šlo za linijo ali skok, za katerega nisem bil povsem prepričan, da ga zmorem," pravi Maks, ki je z njim v stiku vsak dan, občasno pa se sliši tudi s Timom, ki je zanj prvak z dobrim srcem. Na sezono v razredu MX2 se je dobro pripravil. Treniral je s Timom Gajserjem, mu sledil na vsakem koraku in pridno požiral znanje in širil svoj diapazon izkušenj. Ovinek za ovinkom, skok za skokom ...
Nad tem je bil navdušen tudi Maksov mentor Bogo Gajser, s katerim sta nestrpno čakala dirko v Angliji. A tja ni prišel. Maks je na treningu nesrečno padel, motor pa nanj. Prve diagnoze so bile hude, saj mu je celo grozilo, da zavoljo poškodovanih vretenc in prizadete hrbtenjače morda ne bo več hodil. Danes s hoduljo že naredi 200 metrov, drugo leto bi rad znova sedel na motor. Jasno, Maks je borec in garač.
"Dober mesec in pol nisem več na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Treniram s svojo ekipo, tako kot nekoč, le program smo prilagodili trenutni situaciji. Pomemben člen je Marjan, ki je bil prej moj kondicijski trener, tudi zdaj na neki način fizično trenirava. Opravljam tudi posebno terapijo, ki jo v Laškem izvaja fizioterapevt Nikola. Mesec in pol delava, pa so rezultati vidni," začne Maks.
Priznava, da mu je bilo prvi mesec malce lažje, saj je bil napredek bolj viden. "Bistveno je bilo, da sem začutil noge. To je pomenilo, da je šel signal vsaj delno skozi hrbtenjačo in da stik ostaja. To je ključno. Priznam, da sem si po tem kar malce oddahnil. Noge premikam, potem smo nadaljevali s hojo, korak za korakom. Mikrocilji me ne zanimajo toliko, a vem, da brez njih ne gre," ostaja miren in potrpežljiv Maks.
V karieri ni imel velikih poškodb. Ko se zgodi kaj takega, je šok sprva zelo velik. "Na srečo imam ob sebi krasne ljudi, vključno z Bogom Gajserjem, ki mi ves čas stoji ob strani, na pomoč je poklical tudi zdravnika iz Hrvaške. Ko sem bil še v bolnišnici v Mariboru, je Bogo trdil, da bom hodil. Tudi na intenzivni negi so bili ob meni krasni zdravniki in medicinski bratje, ki so izjemno lepo skrbeli zame. Dejstvo je, da se nisem nikoli sprijaznil z invalidskim vozičkom. Garamo in delamo, da bi kar najhitreje spet lahko hodil. Prvih 200 metrov je za mano, s hoduljo hodim po šoli. Pred mano pa so še ure trdega dela, da bom hodil in spet sedel na motor," je odločen Maks.
Pravijo, da je motokros zahteven šport, a Maks pravi, da je rehabilitacija po težki poškodbi še dvakrat težja. Malce lažje je, ker je bil pred tem tako dobro fizično pripravljen. Zdaj pa je spoznal, da mora biti tudi v glavi vse na svojem mestu, saj moraš verjeti, da bo uspelo. Cilj je jasen: najprej mora okrepiti mišice, ki so po trimesečnem mirovanju oslabele. Na rehabilitacijo odhaja do šestkrat na teden, najmanj en dan v tednu je prost. "Telo je še v šoku, ne smem ga preveč obremeniti," preudarno pove Maks, neskončno hvaležen očetu, mami, sestri, dedku in babici, staremu očetu in stari mami ter stricu, ki mu na vsakem koraku pomagajo in stojijo ob strani.
Nesreča se je zgodila marca, v šoli pa so bili izjemno razumevajoči.
Sošolci so poskrbeli za zapiske, tako da se Maks lahko uči doma. V takih trenutkih spoznaš, kdo so pravi prijatelji, pove Maks in doda, da bratje Irt zbirajo denar za tri tekmovalce, tudi zanj, ki so se poškodovali na tekmi ali treningu. Njegova družina zdaj vse plačuje iz svojega žepa, pogrešajo pa podporo AMZS, katerega barve je vedno ponosno zastopal. "Vem, da se bom vrnil na motor in spet ponosno dirkal za Slovenijo!" sklene Maks.
Rehabilitacija je zelo naporna. FOTO: DRAGO PERKO
Obiskali smo ga v Zasavju, kjer živi s svojo družino, ki je tudi v teh mesecih njegova glavna podpora. Še bolj kot takrat, ko je kot fantič prvič zajahal motor. Ko je bil namreč star tri leta in pol, mu je oče obljubil motor, če se bo vozil na kolesu brez opornih koleščkov.
Nesreča na treningu
Minuli dve sezoni je Maks tekmoval na dirkah evropskega prvenstva EMX125, lani pa so se dogovorili, da je čas za korak naprej. Oče je poklical Boga Gajserja, in ta je Maksa sprejel v svojo ekipo. "Bogu sem povsem zaupal. Tudi če je šlo za linijo ali skok, za katerega nisem bil povsem prepričan, da ga zmorem," pravi Maks, ki je z njim v stiku vsak dan, občasno pa se sliši tudi s Timom, ki je zanj prvak z dobrim srcem. Na sezono v razredu MX2 se je dobro pripravil. Treniral je s Timom Gajserjem, mu sledil na vsakem koraku in pridno požiral znanje in širil svoj diapazon izkušenj. Ovinek za ovinkom, skok za skokom ...
200
metrov zmore danes narediti s hoduljo.
Nad tem je bil navdušen tudi Maksov mentor Bogo Gajser, s katerim sta nestrpno čakala dirko v Angliji. A tja ni prišel. Maks je na treningu nesrečno padel, motor pa nanj. Prve diagnoze so bile hude, saj mu je celo grozilo, da zavoljo poškodovanih vretenc in prizadete hrbtenjače morda ne bo več hodil. Danes s hoduljo že naredi 200 metrov, drugo leto bi rad znova sedel na motor. Jasno, Maks je borec in garač.
Nikola in Marjan
"Dober mesec in pol nisem več na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Treniram s svojo ekipo, tako kot nekoč, le program smo prilagodili trenutni situaciji. Pomemben člen je Marjan, ki je bil prej moj kondicijski trener, tudi zdaj na neki način fizično trenirava. Opravljam tudi posebno terapijo, ki jo v Laškem izvaja fizioterapevt Nikola. Mesec in pol delava, pa so rezultati vidni," začne Maks.
Priznava, da mu je bilo prvi mesec malce lažje, saj je bil napredek bolj viden. "Bistveno je bilo, da sem začutil noge. To je pomenilo, da je šel signal vsaj delno skozi hrbtenjačo in da stik ostaja. To je ključno. Priznam, da sem si po tem kar malce oddahnil. Noge premikam, potem smo nadaljevali s hojo, korak za korakom. Mikrocilji me ne zanimajo toliko, a vem, da brez njih ne gre," ostaja miren in potrpežljiv Maks.
173 in 731Ko je Maks začenjal svojo športno pot, je sprva imel številko 173. Z njo je dirkal tudi na nemškem prvenstvu, kamor so Mausserjevi odšli po izkušnje in znanje, saj je bila doma preslaba konkurenca. V drugi sezoni v Nemčiji je ostal brez te številke, saj je po njej segel nekdo drug. Ostal je zvest števkam 1, 7 in 3, le vrstni red je drug – 731.
V karieri ni imel velikih poškodb. Ko se zgodi kaj takega, je šok sprva zelo velik. "Na srečo imam ob sebi krasne ljudi, vključno z Bogom Gajserjem, ki mi ves čas stoji ob strani, na pomoč je poklical tudi zdravnika iz Hrvaške. Ko sem bil še v bolnišnici v Mariboru, je Bogo trdil, da bom hodil. Tudi na intenzivni negi so bili ob meni krasni zdravniki in medicinski bratje, ki so izjemno lepo skrbeli zame. Dejstvo je, da se nisem nikoli sprijaznil z invalidskim vozičkom. Garamo in delamo, da bi kar najhitreje spet lahko hodil. Prvih 200 metrov je za mano, s hoduljo hodim po šoli. Pred mano pa so še ure trdega dela, da bom hodil in spet sedel na motor," je odločen Maks.
Hvaležen družini in šoli
Pravijo, da je motokros zahteven šport, a Maks pravi, da je rehabilitacija po težki poškodbi še dvakrat težja. Malce lažje je, ker je bil pred tem tako dobro fizično pripravljen. Zdaj pa je spoznal, da mora biti tudi v glavi vse na svojem mestu, saj moraš verjeti, da bo uspelo. Cilj je jasen: najprej mora okrepiti mišice, ki so po trimesečnem mirovanju oslabele. Na rehabilitacijo odhaja do šestkrat na teden, najmanj en dan v tednu je prost. "Telo je še v šoku, ne smem ga preveč obremeniti," preudarno pove Maks, neskončno hvaležen očetu, mami, sestri, dedku in babici, staremu očetu in stari mami ter stricu, ki mu na vsakem koraku pomagajo in stojijo ob strani.
Nesreča se je zgodila marca, v šoli pa so bili izjemno razumevajoči.
Dobrodelni bratje IrtEkipa Irt Brothers s prijatelji tudi letos organizira dobrodelni trening. Letos zbirajo denar za pomoč pri rehabilitaciji treh fantov, tudi Maksa Mausserja, enega največjih upov slovenskega motokrosa. Pomoč bodo namenili še Aneju Dopliharju, ki je osvajal sam vrh slovenskega motokrosa in se preizkusil v prestižnem tekmovanju MX2 za veliko nagrado Švice 2016. Žal je malo pozneje nesrečno padel na pokalni tekmi in postal paraplegik. Našel je nov šport in se septembra že udeležil prve tekme za svetovno prvenstvo v parakolesarstvu. Sebastjan Bahur je bil med najbolj perspektivnimi motokrosisti, a je po padcu v Mantovi postal tetraplegik. Za dobrodelni trening v Žireh je bilo prijavljenih več kot 50 voznikov, vsak pa je prispeval 60 evrov v sklad za pomoč fantom. Trening je potekal pod vodstvom treh bratov Irt, Matevža, Jerneja in Petra, ter očeta Andreja.
Sošolci so poskrbeli za zapiske, tako da se Maks lahko uči doma. V takih trenutkih spoznaš, kdo so pravi prijatelji, pove Maks in doda, da bratje Irt zbirajo denar za tri tekmovalce, tudi zanj, ki so se poškodovali na tekmi ali treningu. Njegova družina zdaj vse plačuje iz svojega žepa, pogrešajo pa podporo AMZS, katerega barve je vedno ponosno zastopal. "Vem, da se bom vrnil na motor in spet ponosno dirkal za Slovenijo!" sklene Maks.
