JURICA GOLEMAC

Ko bo košarka spet in, se bodo vsi gnetli zraven

Objavljeno 10. februar 2020 13.20 | Posodobljeno 10. februar 2020 13.20 | Piše: Eduardo Brozovič

Jurica Golemac kot trener že prinaša zmage Cedeviti Olimpiji. V dvajsetih letih iz Tivolija do Stožic.

Pod vodstvom Jurice Golemca je Cedevita Olimpija najprej ugnala FMP, v soboto še Zadar z 90:82. FOTO: ABA
Po spletu okoliščin je Jurica Golemac postal trener košarkarjev Cedevite Olimpije prav ob okrogli 20-letnici njegovih prvih tekem in uspehov v Tivoliju. V sezoni 1999/2000 se je v Olimpijinem dresu uvrstil v četrtfinale evrolige in osvojil slovenski pokal, a s soigralci spoznal tudi drugo plat medalje. Ostali so brez domačega ligaškega naslova kljub močni zasedbi z Juretom Zdovcem, Šarunanom Jasikevičiusom, Markom Miličem, Sanijem Bečirovičem, Primožem Brezcem, Slavkom Kotnikom

Ste v tistih zlatih časih kdaj pomislili, da boste nekoč nasledili železnega Zmaga Sagadina?
"Takrat sem bil star 22 let in seveda nisem gledal tako daleč. Vsi smo razmišljali le o treningih in kako bi zmagali na naslednji tekmi. Da bi lahko nekoč postal trener, sem začel razmišljati okoli 30. leta starosti, misel pa je začela dozorevati, ko sem igral za Panathinaikos, torej pri 33 letih."

Sagadinovo vodilo je bilo košarka od jutra do trde teme. Verjetno je s tem povezano, da je tudi večina vaših soigralcev ostala zapisana košarki v vlogi trenerjev, funkcionarjev, agentov, oglednikov ...
"Za Zmaga je bilo vedno pomembno, da znamo uporabljati glavo. Ko smo tuji košarkarji prišli v Tivoli, smo se morali učiti slovenščino, kar je bilo zelo koristno. Ko fantje dokaj mladi zapostavijo šolo, pač ne uporabljajo možganov na pravi način in vsaj del zbranosti se jim ne razvija. Mi smo imeli košarko za zajtrk, kosilo in večerjo, zato smo bili osredotočeni na delo, toda Zmago je bil pred svojim časom. Pred tekmami smo imeli analize, ob katerih je marsikdo debelo pogledal. Takrat še ni bilo interneta in sodobnih računalniških programov, vendar sta bila Zmagova pomočnika Tomo Mahorič in Sašo Filipovski najmanj po deset ur na dan v trenerski pisarni in presnemavala podrobnosti z enega videorekorderja na drugega."

Imeli ste živahno igralsko kariero, po odhodu iz Ljubljane leta 2002 ste branili barve 13 klubov, kar pomeni, da ste spoznali številne trenerske filozofije. Kolikšen del ste jih prevzeli?
"Ko sem bil košarkar, mi ni bilo vedno prijetno spreminjati okolja domala vsako leto. A bil sem nemirnega duha in vedno sem iskal kaj novega. Za mojo zdajšnjo kariero to ni slabo, saj sem imel veliko dobrih trenerjev in spoznal različne načine dela. Od vsakega sem kaj vzel, pri nekaterih pa sem se naučil tudi, česa ne smem početi."

Kaj ste si dejali, ko ste pred vrnitvijo v Ljubljano postavili prvo diagnozo za Cedevito Olimpijo?
"Igralski kader je kakovosten, a svojih odlik ne izkorišča. Kot trener postavljam v ospredje obrambo, zato pričakujem bistven napredek in povečanje individualne odgovornosti pri defenzivnih nalogah. To je ena od stvari, ki me najbolj motijo, zato moramo spremeniti avtomatizme, da bi pridobili obrambno miselnost."

Eno od košarkarskih pravil pravi, da igralec začne ceniti vrednost vsake žoge in se ne spušča v lahkomiselne akcije, šele ko mora v obrambi garati za vsak milimeter prostora.
"To je tudi eno od mojih načel. Z napadom lahko dobiš eno ali dve tekmi, ko moraš osvajati trofeje, pa moraš biti vedno vrhunski v obrambi. To je proces, zdaj pa smo sredi sezone in nimamo veliko časa za vadbo in uigravanje po mojih pravilih. V naših časih je veljalo, da ne smemo prejeti več kot 75 točk. Takrat je bilo to lažje, saj je bila igra počasnejša, moštvo je imelo na voljo 30 sekund za napad in po skoku pod tekmečevim obročem novih 30, toda ne bi bilo slabo, če bi se približali tej številki."

Vaš predhodnik in prijatelj Slaven Rimac je pred odhodom dejal, da košarkarji igrajo vse preveč sebično. Gre za pomanjkljivost, ki jo je možno odpraviti ali vsaj omejiti?
"Nekateri so res kazali znake sebičnosti, a z mojim prihodom ne smejo več razmišljati zgolj o sebi, temveč o moštvu. Ni nujno, da so prijatelji in da skupaj hodijo na pijačo po treningih. Med vadbo pa se morajo zavedati, da lahko cilje izpolnimo le, če pomagajo eden drugemu. Vedno gledam pozitivno na stvari, če je naš cilj priti do številke deset, uspe pa nam do sedmice, sem lahko še vedno zadovoljen. Spremeniti moramo miselnost moštva in okrepiti njegovo kolektivno samozavest, saj je pod Rimčevim vodstvom prikazalo nekaj zelo dobrih tekem."

Kaj je zdaj prioriteta moštva? Doseči vrhunski rezultat v ligi ABA in se uvrstiti v katerega od evropskih pokalov ali domači trofeji?
"Vedno govorim, da so takšni cilji za klubske uprave, navijače in novinarje. Zame kot trenerja je glavni cilj naslednji trening. Imamo potrebno kakovost, da lahko tekmujemo z vsemi, in še vedno menim, da moramo priti do zadnjega dvoboja v vseh tekmovanjih. Klub ima seveda svoje načrte, saj je vložil denar, jaz pa si želim, da bi na vsaki tekmi igrali po najboljših močeh in se dvigali iz dneva v dan. Ljubljana ne potrebuje veliko, da bi se odzvala, pomoč pa potrebujemo zdaj, ko nam je težko. Ko nam bo šlo kot maslu, bodo Stožice polne, saj ko je v Ljubljani nekaj in, hočejo biti vsi zraven."

Igrali bomo drugače, kot je Koper Primorska, bom pa poskusil izkoristiti ves potencial košarkarjev.

V Kopru ste imeli mladega, a klasičnega organizatorja stare šole Žana Marka Šiška in gibljive centre, s katerimi ste povzročali težave mnogim. Zasnova stožiškega moštva je drugačna, kakšne kompromise boste morali sprejeti v formuli, ki vam je prinašala uspehe?
"Zelo preprosto, jaz se bom prilagodil moštvu, drugače sredi sezone niti ne gre. Ekipa je takšna, kot je, jaz pa sem se odločil, da bom prevzel njeno krmilo, ker verjamem vanjo. Igrali bomo drugače, kot je Koper Primorska, bom pa poskusil izkoristiti ves potencial košarkarjev, ki jih imam na voljo."

Je med vašimi košarkarji sploh kakšna močnejša osebnost, ki vam lahko v slačilnici pomaga okrepiti enovitnost
image
Jurica Golemac se je veliko naučil od svojih trenerjev, tudi od Zmaga Sagadina. FOTO: Blažž Samec
moštva? Jaka Blažič je kapetan in njen vodilni košarkar, vendar je videti vse preveč miren.

"Značaji so različni in jih ne moremo spremeniti, zlasti pri fantih v zrelih igralskih letih. Toda vztrajam, da se z dobrimi treningi in zmagami slačilnica poveže, zato si lahko uspešen, četudi nimaš v moštvu bodisi brezhibne osebnosti bodisi falota, ki bi vlekel soigralce na svoj način."

Mora pa vodja verjeti v klubski projekt. Pred kakšnim tednom je zato zvenelo nenavadno, da se je resno govorilo o možnosti, da bi Blažič sredi sezone odšel v Italijo.
"Strinjam se. Menim, da je treba določiti dolgoročno strategijo, v kateri ne bo šlo prav vse tako, kot smo si zamislili, vendar se moramo držati začrtane smeri. Za boljše košarkarje bi bilo dobro, da bi ostali v Stožicah, saj drugače moštvo ne more napredovati. Za mene je kontinuiteta kakovost, to smo dokazali v Kopru in tudi drugi na višjih ravneh. V evroligi je najuspešnejši Anadolu Efes, ki je pred začetkom sezone zamenjal le dva igralca."

Podpisali ste pogodbo za dve leti in pol, kar pri trenerjih vendarle ni jamstvo za dolgoročno delo.
"Že v Kopru sem vsak dan delal, kot da bom ostal deset let, pa so se stvari hitro spremenile in nisem prilezel niti do tretjine triletne pogodbe. Pri mojih letih vendarle ne bi rad prepogosto menjaval klubov, zato bi rad ostal v Ljubljani."




Deli s prijatelji