FOTO: Hodil ne bo več, rokomet pa bo še igral

CELJE, LJUBLJANA – Enkrat srčni reprezentant Slovenije, večno srčni reprezentant Slovenije. Tako bi lahko opisali Nenada Stojakovića, nekdanjega rokometnega reprezentanta in krasnega človeka, ki mu je poškodba hrbtenice življenje obrnila na glavo. Marsikdo bi obupal, Nešo ni. Danes bo v Celju spet igral za Slovenijo. V dresu z državnim grbom proti Hrvaški – na tekmi rokometnih reprezentanc na invalidskih vozičkih.

»Nadaljujem svojo rokometno zgodbo. Nekaj časa je trajalo, da sem si uredil status invalida in prešel iz neinvalida na voziček. Življenje gre naprej, predvsem pa je treba najti smisel v njem,« mirno pojasni 53-letni rokometaš, ki je v svoji karieri igral za trboveljski Rudar, Trebnje in Dobovo. Več kot 15 let ima kronične težave s hrbtenico, štirikrat so ga že operirali. Prvič je moral pod nož leta 1989, drugič leta 1999, tretjič 2008., četrtič lani v Švici. Vmes je imel operirani obe koleni, poškodoval si je tudi ahilovo tetivo. Po pomoč se je zatekel v Brazilijo k alternativnemu zdravilcu, takrat je v dobrodelni akciji sredstva zanj zbirala Celjanka Dragana Jusupović. João de Deus mu je za kratek čas olajšal bolečine, lani pa je Nenad prestal zahteven poseg v Švici, s katerim so mu sprostili živec v hrbtenjači. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani je nadaljeval rehabilitacijo. »Po 400 metrov sem naredil,« se upravičeno pohvali.

»Okrepil sem mišice, dobro mi je šlo,« nadaljuje Nenad, ki pa so mu po pregledu krvi in urina odkrili še sladkorno bolezen, diabetes. Sprva je zdravnica sumila, da Nešo sega po alkoholu. A tisti, ki ga poznajo, vedo, da najmanj 30 let ni pokusil alkohola. Izkazalo se je, da so vse tablete, analgetiki, naredile svoje. Jemal jih je, da je premagoval bolečine, najhujše so bile in ostale v desni nogi. Po nasvetu zdravnice jih je opustil, da mu ne bi odpovedala ledvica. Ker je bilo manj tablet, je zmanjšal obseg hoje in kot edina rešitev se je pojavil – voziček.

Želi si zmagovati

V Celju deluje Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske, ki mu predseduje športni as, paralimpijec Janez Hudej. »Sprva sem tudi jaz menil, da bi se preizkusil v atletiki, potem pa sem začel igrati košarko na vozičku. Saj razumete, med ljudmi si, za trenutek pozabiš na svoje skrbi, predvsem pa narediš nekaj zase, se prešvicaš,« Nenad o tem, kako je v športu znova našel smisel življenja. »Bil sem in ostal športnik, tudi tu želim zmagovati!« je odločen in zato se je z veseljem odzval vabilu Maje Šon Užmah in Toneta Bariča, da bi tudi v Sloveniji naredili rokometno ekipo iz športnikov invalidov. Rečeno – storjeno!

»Poleg gola in mrež potrebujemo še kakovostne športne vozičke. Pri nakupu dveh nam je v minulih tednih pomagalo Gorenje s svojim gibanjem Gorenje #simplyfans,« je hvaležen Stojaković, ki je del ekipe, ki jo danes proti Hrvatom čaka prva uradna tekma. »V primerjavi s košarko na vozičkih je rokomet bolj dinamičen. Prednjačijo pa ekipe, ki imajo dobre strelce z razdalje. Ko igraš, moraš paziti, da ne spustiš igralca na črto,« še navrže Nenad Levjesrčni Stojaković, ki v športu še ni rekel zadnje besede.