Zasejano se ni dobro prijelo

Razkorak med pobožnimi željami in realnimi pričakovanji je tudi v športu pogosto zelo velik. Kolikor toliko realno in brez prevelikega odmerka voluntarizma visoko postavljeni cilji praviloma učinkujejo mobilizacijsko in spodbujajo motiviranost športnikov ter njihovih strokovnih vodstev. Podoba, ki so jo slovenski skakalci zapustili na tekmah svetovnega pokala 2017/2018 do odhoda na 33. ZOI v Pjongčangu, pa zelo nazorno kaže, da so se našim razmerja moči v primerjavi z najožjim svetovnim vrhom dejansko obrnila v neželeno smer.
Zmagi Jerneja Damjana in Anžeta Semeniča v svetovnem pokalu ter brezhiben ekipni nastop, nagrajen s srebrno kolajno na poletih za SP v Oberstdorfu, so bili edini nastopi, ki so se našim zare izšli po željah. Spodbudnim znamenjem so praviloma sledili zdrsi namesto želenega stopnjevanja forme in dosežkov. Za nameček moštvo v Petru Prevcu to pot ni dobilo svojega volka vodnika, s katerim bi se zlasti mlajši, dokaj neizkušeni del reprezentance lažje otresel bojazni pred ponavljanjem napak. Olimpijska odprava se je na nastop v Južni Koreji pripravljala v permanentnem krču.
Podoba vseh nastopov slovenskih skakalcev na 33. ZOI, tudi včerajšnja ekipna tekma s 5. mestom naše četverice, povsem nedvoumno zrcali njihov aktualni rezultatski doseg. Na ZOI in SP pač lahko žanjejo kolajne le visoko nadarjeni, dozoreli in samozavestni skakalci, sposobni samodejno nadzorovati skrajno občutljiv in zahteven potek (celotnega) nastopa. V športu na prostem tudi sreča in smola igrata pomembno vlogo, vendar na celotno podobo našega tokratnega olimpijskega nastopa nista odločilno vplivali.
A propos! Ne gre prezreti, da so ob začetku zime pričakovanja pristojnih in skakalnih privržencev temeljila na predvidevanjih, da bodo naše zastopstvo v Pjongčangu poleg P. Prevca sestavljali drugi najbolj uveljavljeni: Robert Kranjec, Jurij Tepeš, enfant terrible prejšnje zime Domen Prevc, morda še Anže Lanišek, Nejc Dežman, Anže Semenič... Toda inputi, na katerih je vodstvo načrtovalo olimpijsko kolajno in nato dosledno trmasto vztrajalo pri njej, so se povsem zamenjali in izid je znan.
Športna javnost in mediji kajpak niso zavezani prisluhniti tej interpretaciji. To pa ne pomeni, kar zadeva naš skakalni olimpijski nastop, da ne bi morali pristojni pojasniti marsičesa. Na primer, ali ni nekaj narobe z našim sistemom, ki sicer nenehno rojeva (pre)mlade skakalne upe v količinah, ki nam jih vsi zavidajo, potem pa jim ne dovolimo odrasti v šampione, ker morajo – tako kot tudi to pot – prezgodaj flikati vrzeli?!