FORMULA 1
Vsako leto isto, vsi vedo več od Kimija
Velika nagrada Monaka eden od vsakoletnih vrhuncev v formuli 1. Dirkanje po ulicah Monte Carla kot vožnja s kolesom po dnevni sobi.
Odpri galerijo
Kimi Räikkönen je bil lani najhitrejši v kvalifikacijah Monte Carla. FOTO: Reuters
LJUBLJANA – V Monte Carlu bodo dirkači formule 1 že po tradiciji uvodna prosta treninga odpeljali že na (današnji) četrtek, in ne v petek kot na vseh drugih prizoriščih. Velika nagrada Monaka, za katero bodo zeleno luč prižgali v nedeljo ob 15.10, ko se bo po ozkih ulicah ob Azurni obali pognalo 20 dirkalnikov s skoraj 20.000 konjskimi močmi, je tudi sicer že od nekdaj prav posebna in zato eden od vsakoletnih vrhuncev v najhitrejšem cirkusu.
Ni jih malo, ki o njej trdijo, da je najbolj nora preizkušnja na svetu. »Dirkati s formulo 1 v Monte Carlu je približno tako, kot da bi se s kolesom vozil po dnevni sobi,« je nekoč izjavil brazilski as Nelson Piquet, ki je blestel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je ovenčal s tremi naslovi svetovnega prvaka (v letih 1981, 1983 in 1987). V kraljevskem avtomobilističnem razredu si je pridirkal 23 zmag, vendar – zanimivo – nobene v Monaku.
Še najbližje ji je bil z drugima mestoma v letih 1983 (za Fincem Kekejem Rosbergom) in 1987, ko je zaostal le za svojim legendarnim rojakom Ayrtonom Senno, ki s šestimi podvigi še vedno velja za kralja Monte Carla. Po pet zmag sta tam zbrala Anglež Graham Hill (1963, 1964, 1965, 1968 in 1969) in nesrečni Nemec Michael Schumacher (1994, 1995, 1997, 1999 in 2001), pri štirih pa se je ustavil francoski profesor Alain Prost (1984, 1985, 1986 in 1988).
Da pri Ferrariju dajejo 30-letnemu Nemcu prednost pred osem let starejšim Fincem, je bilo že od daleč videti tudi na nekaterih drugih dirkah. In tudi slišati, ko je Räikkönen glasno preklinjal po radijski zvezi. Zanimivo, da se je vselej tudi sorazmerno hitro pomiril in ni želel v medijih prati umazanega perila. Nekateri namigujejo, da se je moral večkrat ugrizniti v jezik tudi zato, da bi zadržal svoj sedež v rdeči boginji. Zanimivo, da niti zdaj Kimijeva prihodnost še ni znana. Da še zmeraj uživa v dirkanju in da še ni za staro šaro, dokazuje tudi v letošnji sezoni, v kateri se je z drugim mestom v Bakuju ter tretjima v Melbournu in Šanghaju že trikrat povzpel na zmagovalni oder.
A kljub temu se pojavljajo govorice, po katerih se vodstvo Ferrarija ozira za novim dirkačem, najresnejša kandidata za drugo sedlo na poskočnem vrancu pa naj bi bila Sauberjev 20-letni monaški up Charles Leclerc in osem let starejši avstralski rdeči bik Daniel Ricciardo. Toda glede na to, da ima Leclerc (pre)malo izkušenj, da je bil Ricciardo pri Red Bullu velik trn v Vettlovi peti in da ima nemški šampion precej besede pri izbiri moštvenega sotekmovalca, bi utegnil Räikkönen vendarle ostati pri Ferrariju. In še Finčev komentar? »Vsako leto je isto, vsi vedo več od mene.«
Ni jih malo, ki o njej trdijo, da je najbolj nora preizkušnja na svetu. »Dirkati s formulo 1 v Monte Carlu je približno tako, kot da bi se s kolesom vozil po dnevni sobi,« je nekoč izjavil brazilski as Nelson Piquet, ki je blestel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je ovenčal s tremi naslovi svetovnega prvaka (v letih 1981, 1983 in 1987). V kraljevskem avtomobilističnem razredu si je pridirkal 23 zmag, vendar – zanimivo – nobene v Monaku.
Še najbližje ji je bil z drugima mestoma v letih 1983 (za Fincem Kekejem Rosbergom) in 1987, ko je zaostal le za svojim legendarnim rojakom Ayrtonom Senno, ki s šestimi podvigi še vedno velja za kralja Monte Carla. Po pet zmag sta tam zbrala Anglež Graham Hill (1963, 1964, 1965, 1968 in 1969) in nesrečni Nemec Michael Schumacher (1994, 1995, 1997, 1999 in 2001), pri štirih pa se je ustavil francoski profesor Alain Prost (1984, 1985, 1986 in 1988).
Pri Ferrariju favorizirajo Vettla
Na lanski veliki nagradi je ciljno črto prvi prevozil Ferrarijev adut Sebastian Vettel, ki se je med dirko predvsem zaradi boljše ekipne strategije prebil mimo moštvenega sotekmovalca in najhitrejšega v kvalifikacijah Kimija Räikkönena. Ledeni mož med tedanjo slovesno razglasitvijo ni skrival slabe volje, po dirki pa se je le še okrepilo vsesplošno prepričanje, da v italijanski ekipi favorizirajo Vettla.Da pri Ferrariju dajejo 30-letnemu Nemcu prednost pred osem let starejšim Fincem, je bilo že od daleč videti tudi na nekaterih drugih dirkah. In tudi slišati, ko je Räikkönen glasno preklinjal po radijski zvezi. Zanimivo, da se je vselej tudi sorazmerno hitro pomiril in ni želel v medijih prati umazanega perila. Nekateri namigujejo, da se je moral večkrat ugrizniti v jezik tudi zato, da bi zadržal svoj sedež v rdeči boginji. Zanimivo, da niti zdaj Kimijeva prihodnost še ni znana. Da še zmeraj uživa v dirkanju in da še ni za staro šaro, dokazuje tudi v letošnji sezoni, v kateri se je z drugim mestom v Bakuju ter tretjima v Melbournu in Šanghaju že trikrat povzpel na zmagovalni oder.
A kljub temu se pojavljajo govorice, po katerih se vodstvo Ferrarija ozira za novim dirkačem, najresnejša kandidata za drugo sedlo na poskočnem vrancu pa naj bi bila Sauberjev 20-letni monaški up Charles Leclerc in osem let starejši avstralski rdeči bik Daniel Ricciardo. Toda glede na to, da ima Leclerc (pre)malo izkušenj, da je bil Ricciardo pri Red Bullu velik trn v Vettlovi peti in da ima nemški šampion precej besede pri izbiri moštvenega sotekmovalca, bi utegnil Räikkönen vendarle ostati pri Ferrariju. In še Finčev komentar? »Vsako leto je isto, vsi vedo več od mene.«
