Tamara Zidanšek: Vsi smo malo nori, pa se kar smejimo

Marsikaj je Tamara Zidanšek, 25-letnica iz Slovenskih Konjic, ki v zadnjih letih v Sloveniji večinoma biva na Obali, doživela na športni poti. Posebno poglavje v slovenskem tenisu je zapisala pred dvema letoma z uvrstitvijo v finale slovitega Roland Garrosa v Parizu, kar se je dotlej od naših igralk posrečilo le nepozabni Mimi Jaušovec. V sezoni 2021 je priljubljena Tami osvojila tudi ugleden turnir WTA v Lozani, odtlej naj bi šla njena pot strmo navzgor. Pa ni bilo tako. Sledili so tudi padci. Zdaj se vrača na prave tirnice. Ekipna zmaga v Kopru nad Romunijo ji je vlila novo merico samozavesti.

Tamara, na svetovni lestvici ste kot 102. najvišje uvrščena slovenska teniška igralka. Bili ste že tudi na visokem 22. mestu. Kako iz sedanjega zornega kota gledate na razburljive tri dni v Kopru in pri tem vaš delež k ekipnemu uspehu?

»Res gledam prav ponosno na vso našo ekipo. A kako tudi ne bi bila, ko pomislim na ta scenarij v Kopru, ko smo v zmagah zaostajali že z 0:2 in bili za povrh pičli dve točki stran od poraza. Če ti uspe takšen zasuk, kot je naši reprezentanci, to pomeni le to, da smo zares dobra ekipa.«

Bilo je napeto, tudi vremenske razmere so pristavile svoj lonček in premaknile končno odločitev z načrtovane sobote na nedeljo. O čem ste takrat razmišljali: bi bilo bolje na krilih adrenalina nadaljevati proti sobotnemu večeru ali se je bilo treba umiriti za nedeljsko bitko?

»Meni bi ustrezali obe rešitvi. Če bi nadaljevali tekmo v soboto, bi bilo to zagotovo z najino energijo zelo dobro, a ni me motilo, da se je zgodba nadaljevala dan pozneje. Sploh zato, ker je bil moj sobotni posamični dvoboj zelo dolg in naporen, tako da je bil počitek dobrodošel, priprava na odločilne dvojice pa prav tako.«

Kje se skriva ključ tega izjemnega vzpona vaše ekipe v zadnjem letu?

»V ekipnem duhu in tej vztrajnosti. Seveda bi se veselile, če bi zmagale s 3:0, toda verjemite, da ne bi bilo toliko užitka kot zdaj, ko je vse skupaj prav 'fajn'. Uživamo, ohranjamo dobro vzdušje, smeh je med nami tudi takrat, ko nam ne gre po načrtih.«

Imate kakšen skrivnostni recept tudi za druge ekipe na slovenskem športnem zemljevidu, kako ohranjati to energijo?

»Ha, ha, malo smo vsi 'nori', pa se smejimo tudi ob najbolj čudnih stvareh ...«

Kako zdaj primerjate to predstavo slovenske reprezentance oziroma vaju dveh s Kajo s tisto pred enim letom, ko ste v Turčiji sploh začrtali to pot?

»Zdaj v Kopru je bilo v primerjavi z lansko Antalyo drugače, ker sta bili tu na sceni le dve reprezentanci, torej naša in romunska, občutila sem več tekmovalnega vzdušja. Kot bi prišla v ring ... V Turčiji pa smo bile na štirih igriščih, več je bilo ekip.«