Tadej Pogačar se je tudi na slavju boril do konca

V zmago Tadeja Pogačarja na Touru je bil neposredno vpet tudi Andrej Hauptman, za katerega je Pogi skorajda družinski član. Bil je njegov trener pri ljubljanskem Rogu, zdaj je eden od športnih direktorjev pri ekipi UAE, ki je slovenski dragulj dobila po njegovi zaslugi. Naposled sta skupaj prepotovala do včeraj nepredstavljivo pot do zmagovalnega odra na Elizejskih poljanah.

Ali po neprespani pariški noči že dojemate, kaj se je zgodilo, ali se vam še vedno zdi, da sanjate?
»Zavedam se, da je Tadej zmagal, vendar sem še vedno v nekakšnem šoku, ob katerem se še nisem povsem sprostil in se razveselil.«

Ste kljub temu rumeno majico proslavili, kot se spodobi, se je tudi Pogačar znal sprostiti?
»Iz mojega glasu lahko razberete, da smo zmago pošteno proslavili. Tadej pa je bil tako ali tako vse tri tedne najbolj sproščen član naše ekipe. Enako je bilo na slavju, z nami je bil do konca.«

Vrniva se v zadnji teden dirke, v katerem ste od blizu spremljali podvige svojega varovanca. Vsem se je zdelo, da je Tadej v 17. in 18. etapi kazal znake utrujenosti in sprijaznjenost z 2. mestom.
»V kraljevski 17. etapi je bil 30 sekund za zmagovalcem Miguelom Angelom Lopezom, ki je bil tisti dan za malenkost boljši, tako kot Primož Roglič. Na makadamskem odseku 18. etape pa je Tadej želel le nadzirati tekmece. Ni imel nikakršnih težav in ni bil na meji tega, da popusti, četudi je bilo morda videti tako.«

Zdaj pa k odločilni 20. etapi, po kateri kolesarski svet še vedno ni dobro zajel sape. Vsi so pričakovali, da bo Roglič v vožnji na čas ubranil 57 sekund prednosti in s tem rumeno majico, Tadej pa ga je ugnal za 1:56. Kakšna je bila pot do zasuka, kakršnega kolesarski svet ni videl že desetletja?
»Vseskozi sem govoril, da bo treba na odločitev o zmagovalcu počakati do zadnje sobote. Pogačar je uprizoril fenomenalno vožnjo na čas. Bila pa je podobna predstavi iz 20. etape lanske Vuelte, ko si je s 40-kilometrskim samostojnim pobegom prikolesaril končno 3. mesto. Tedaj je k meni stopil Eusebio Unzue, ki je nekoč vodil Miguela Induraina, in dejal, da kaj takšnega ni videl že 20 let.«

Kako pa ste doživljali razplet v spremljevalnem avtu, videli smo posnetke, kako ste se veselili zmage. Ste verjeli svojim očem, ko so šle številke pri Tadeju iz rdečega v zeleno?
»Sprva smo se obremenjevali le s Tadejevo vožnjo. Želeli smo si, da bi vse ostalo pod nadzorom, da ga ne bi prekmalu ponesla čustva. Vzpodbujali smo ga, vendar nismo hoteli preveč poudarjati, koliko časa pridobiva proti Primožu, da ga to ne bi zmotilo. Na cilju je bilo veselje kajpak nepopisno.«

Kaj za Tadeja in za vašo ekipo UAE pomeni ta izjemni uspeh? Bo zmaga na Touru prinesla večji proračun, se boste kadrovsko okrepili, da jo boste lahko prihodnje leto branili?
»Koliko ta zmaga pomeni našim sponzorjem, so pokazali s tem, da je bilo pročelje najvišje stavbe na svetu Burj Khalife vso noč osvetljeno s Tadejevo podobo, ta osvetlitev pa stane tisoč evrov na minuto … Naš glavni menedžer Mauro Gianetti je na ganljiv način pohvalil ekipo in povedal, da so ga poklicali šefi iz ZAE ter mu dejali, da je to, kar so doživeli s Tadejem, zanje najlepše po odkritju nafte. Razmišljanje o okrepitvah ni moje delo, imamo vrhunske menedžerje, ki bodo delali na tem, da se bo ekipa okoli Tadeja krepila, kot se je Jumbo Visma okoli Rogliča. Vsem nam je jasno, da na takšen način kot letos na Touru ne bomo mogli več zmagati. Ekipo bo treba okrepiti in tudi po tem ne bomo imeli lahkega dela. Tadeju prihodnje leto nihče ne bo podaril niti sekunde.«

Ne nazadnje se bo spet treba spoprijeti z Rogličem in njegovo mogočno Jumbo Vismo, ki se kljub letošnjemu razočaranju ne bo odrekla rumenim sanjam. Tudi Primoža dobro poznate, čemu pripisujete to, da v zaključni vožnji na čas ni bil na ravni, na kateri smo ga vajeni spremljati?
»Primož je zmagal na številnih dirkah, tu niti slučajno ni šlo za to, da ne bi prenesel pritiska. Tadej je imel fenomenalen dan, Primož ne najboljšega. Nič več in nič manj, takšen je šport. Včasih zmagaš, včasih si drugi. To je še vedno vrhunsko, Roglič je odpeljal fenomenalen Tour, še vedno je eden od največjih kolesarjev na svetu, govoriti je treba predvsem o tem, da sta Slovenca prva na Touru, prestavljata zgodovinske mejnike, to je najbolj pomembno.«

Kako pa ste doživljali to, da ste dva rojaka gledali na odru za zmagovalce na Elizejskih poljanah?
»Čeprav je zadnja etapa le parada šampionov, v ekipah ne moremo biti povsem sproščeni do cilja ali vsaj do črte treh kilometrov pred ciljem, po kateri v primeru padca za vse šteje čas zmagovalca. Zato je bilo v nedeljo precej napetosti, ki med podelitvijo še ni povsem popustila. Zato sem nekoliko jezen nase, že na precej manjših dirkah sem točil solze, ko so zmagovali moji varovanci, tokrat pa sem bil še v takšnem adrenalinskem krču, da sem otopel. Nekaj podobnega se mi je zgodilo, ko sem na SP v Lizboni osvojil bron. Bil sem v takšnem šoku, da na odru nisem čutil malodane ničesar.«