NOGOMETNI ZVEZDNIK

Svet je v Moskvi spoznal Hrvaško

Objavljeno 02. junij 2020 00.06 | Posodobljeno 02. junij 2020 00.06 | Piše: Siniša Uroševič

Švica je domovina, z odločitvijo za Hrvaško ni želel nikomur škodovati.

Ivan Rakitić je odraščal v Švici, odločil se je za Hrvaško. FOTO: Reuters
Če ne bi bilo krutega pomladnega scenarija ob globalnem napadu koronavirusa, bi bil zdaj pred vrati euro, prvo veliko nogometno tekmovanje na stari celini po mundialu v Rusiji pred dvema letoma. Tam so Francozi drugič osvojili naslov svetovnih prvakov, javnost pa si je močno zapomnila tudi drugouvrščene Hrvate. Med njimi je ena vodilnih vlog pripadla Ivanu Rakitiću, ki je odraščal v Švici in se nekoč odločal, za katero izbrano vrsto bo igral. O tem kot tudi o koronavirusu in Barceloni so se z njim pogovarjali v zadnji nedeljski izdaji uglednega dnevnika Neue Zürcher Zeitung (NZZ).

Gre za posebno zgodbo 32-letnika, ki je v hrvaški družini odraščal v okolici Basla. V domovini staršev je divjala vojna, ti so se že pred njo, sredi osemdesetih preselili v deželo, ki je kot mnogim iz nekdanjega jugoslovanskega prostora ponudila upanje v boljši jutri. »Doma so se vedno vsi trudili, da ničesar nisem pogrešal, ni pa bilo vedno preprosto,« je poudaril v dolgem pogovoru, v katerem se je vsebina sukala okrog njegove odločitve, da po nastopih v mlajših selekcijah švicarske reprezentance v članski konkurenci obleče hrvaški dres z rdečimi in belimi kvadratki.

Nagrajeni za 10 let garanja

»To niso lahke odločitve, ko moraš v takšnem primeru, kot je bil moj, izbrati eno reprezentanco. Švica je moja domovina, tega mi ne more nihče vzeti. A ko si na križišču, izbereš pot, za katero misliš, da je najboljša. Pri svojih odločitvah nisem brez napak, tako kot nihče ni. Vedno pa sem se odločal tako, da ne bi nikomur škodoval, želel sem vedno delovati, kot najbolje znam,« je omenil eden ključnih adutov hrvaške reprezentance, ki je pred dvema letoma očarala nogometni svet:

»Nihče ti ničesar ne podari, vsaka zgodba ima svojo pot. In tako je tudi z našo reprezentanco. Pomislite, kako sem se počutil kot novinec pri izbrani vrsti leta 2008, ko smo bili s soigralci korak do polfinala na euru v Avstriji in Švici. Igrali bi z Nemčijo v mojem Baslu! Tako pa nas je uničil tisti nesrečni dunajski podaljšek z enajstmetrovkami proti Turčiji. Deset let smo nato garali in bili vendarle nagrajeni. Dobro, za konec ni bilo zmage v Moskvi, a že ob tem, da je ves svet spoznal hrvaško reprezentanco, pa še – z izjemo Francije, seveda – v finalu stiskal pesti za nas, ima zame neprecenljivo vrednost.«

Rakitić zadnjih šest sezon igra za Barcelono, pred tem je iz Basla odšel v Nemčijo k Schalkeju, na poti k slovitemu katalonskemu klubu je imel še vmesno postajo pri Sevilli: »V športu in sploh v življenju je pomembno delati korak za korakom, ničesar ne moreš na silo prehitevati.« Pri modro-rdečih v Barceloni je doživljal številne imenitne predstave, seveda mu ni bilo vseeno, ko nekaj mesecev ni bil več v trenerjevem načrtu udarne enajsterice. In prav ko se je vrnil pod vidne žaromete, je udaril koronavirus. »Zdaj vsi gledamo drugače na svet. Marsikaj smo se naučili, postali smo enotni. Z dobrim načrtom in veseljem do življenja se lahko uspešno borimo tudi proti takšni nadlogi,« je še dejal za NZZ. 




Deli s prijatelji