Naj dvignem roke od sina, kaj naj, star je šele 16 let?!

Spoštovana Zvezdana! Pišem vam, ker sem na koncu z živci. Vse poletje imam pokvarjeno, ni počitnic, ni veselja, le ena sama nočna mora. Gre za mojega sina. Sem samohranilka, sin je star 16 let in je popolnoma neprepoznaven. Vem, da gre za puberteto, ampak, kar je preveč, je preveč. Ker je imel tri popravne izpite, se je trpljenje s šolo in učenjem zavleklo še v počitnice. Bila sem jezna in sem odpovedala najino načrtovano potovanje v Grčijo, s tem pa kaznovala še sebe. Tistih 14 dni dopusta sem sedela z njim za knjigo, delala sva vsak predmet po malem, čeprav me niti matematika, fizika ne francoščina ne zanimajo. Tudi jaz nisem blestela v šoli pri teh predmetih, pa sem danes uspešna in cenjena. Ves čas ima tudi inštrukcije (ki jih mastno plačam), mučimo se vsi, on pa večinoma zaspano bulji v knjigo in ga vse skupaj sploh ne zanima. Vse sem mu prepovedala, vse sladko vzela, da bi se zbrihtal, obljubila sem mu, da če naredi popravce in letnik, mu bom kupila neko posebno kolo, ki si ga želi. Vsake toliko se mi utrga in mu grozim, da bo šel kar delat, in me samo gleda. Vseeno mu je, mislim, da tudi 'poha' travco, ne vem zagotovo. Prijateljev skoraj nima, če gre zvečer ven, se nikoli ne drži dogovora. Njegov oče je v tujini, ima svojo družino in ga sin ne zanima. Sama sem s to malo pošastjo, ki samo vegetira ali tuli in kriči, kako sem mu zaj... življenje. Kaj mislite, naj dvignem roke od njega, kaj naj, star je šele 16 let?! Nives

Spoštovana Nives,

zelo, zelo dobro vas razumem iz lastnih izkušenj. Mislim, da smo pri zelo prijazni vzgoji kar dobro udarili mimo. Popolnoma nepripravljeni smo na vzgojo in otroke. Otroštvo je rak rana vsega človeštva, zato vzgojimo ljudi, ki so nezreli, ne sprejemajo odgovornosti, so pohlepni, hudobni, nemotivirani, leni ... Ker vzgajamo po vzorcih, ki smo jih dobili v lastnem otroštvu, jih vzgajamo tako, kot pravijo drugi, da je prav, smo pretirano zaščitniški in prijazni.
Ko sem vzgajala jaz, sem bila v hipu (v smislu, da moram paziti, da ga ne razvadim, da moram paziti na to in ono, ko pravzaprav nisem delala tega, kar sem globoko v sebi mislila) obsojena na napačno potezo. Vzgajamo lahko le iz sebe, in kar govorimo, delamo in kažemo, moramo tudi zares živeti.

Zelo dobro se spomnim situacije, vsi trije sinovi so skočili name, tik preden sem šla na vajo. Eden ni našel hlač, drugi se je popackal in sem ga morala preobleči, tretji je jokal, ker je padel. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Vzela sem v roke telefon in v službo sporočila, da bom pol ure zamudila, ker mi je počila guma na avtu. In mulci so me slišali.

Čez nekaj let, ko sem se prepirala z enim izmed njih, naj napišem lažno opravičilo v šolo, mi je mrtvo hladno zabrusil: »Kaj se delaš tako resnicoljubno, saj tudi lažeš. Se spomniš, ko si klicala v službo ... Ne teži mi, bodi srečna, da sploh grem v šolo!«
Če se zazremo vase, je takih in podobnih situacij neskončno. Skoznje se gradi medsebojno spoštovanje, in če smo ta čas zamudili, bo v puberteti sekalo na dan, da se bo iskrilo. Zato se popolnoma strinjam, da je treba najprej vzgojiti sebe, šele potem otroke.

Vedno me je tudi jezilo, da nisem našla pravega sogovornika za svoje težave in sem se vedno počutila neskončno krivo.
O tvojih težavah sem vprašala svojega sina (s katerim sva dajala podobno kalvarijo skozi), kaj naj ti napišem. Rekel mi je, da v določenem trenutku ni slišal nič, popolnoma nič. A je treba govoriti in govoriti, se pogovarjati in kazati, kaj pomenijo določene situacije, pokazati mu je treba tudi posledice. Mislim, da bi se mulci zelo dobro vzgajali med sabo, tisti, ki so se izvlekli iz takih situacij. Zato mogoče najdi kakšnega mladega psihologa, človeka, ki mu zaupa ali ga občuduje, in ga prosi za pomoč. Melita Kuhar (psihologinja) je odlična ali Slava Suhač. Tudi zakonca Mrgole sta super.

Začni delati na sebi. Pojdi na delavnice Tomislava Kuljiše ali na pogovor k dr. Milivojeviću. Pomagaj sinu, stoj mu ob strani, a si postavi meje, do kje. Nagrade in kazni ukini, dogovorita se, ali šolo res potrebuje ali bi šel rajši delat.
Trinajstletna deklica mi je, ko sem ji prebrala tvoje pismo, tiho in skromno rekla: »Hm, nikogar ne moreš v nič prisiliti, sam se mora odločiti!«

Če se bo odločil za službo, mu nazorno pokaži in povej, kaj to pomeni. Tudi to, da bo, ko bo služil denar, moral plačevati najemnino, stroške, hrano ... Vse, kar rečeš, preveri najprej pri sebi, ali je to res, ali ti v sebi res tako misliš in lahko neomajno stojiš za tem. Ne govori v tri dni in ne grozi. Pogovori se s sabo, do kdaj, kako mu boš pomagala, in zaupaj, da se bo vse zložilo. Vedno se zloži. Skoraj vedno pridejo k sebi.

Mogoče je problem v tem, da se TI prevečkrat odločaš namesto njega. Človek pri 16 je res mladoleten, hkrati pa je že odgovoren in sposoben odraslega življenja. Z vsakim dnem, ko živiš in sprejemaš odločitve namesto njega, mu jemlješ priložnost, da odraste. Delaš ga invalida. To so težke besede in tudi jaz svojega sina nisem mogla izpustiti. Me je preveč bolelo in skrbelo. Tako ali tako vse, kar delamo, delamo zaradi sebe in je govorjenje, da živimo za otroke, ena sama laž. Do trenutka, ko smo sami s sabo pomirjeni in zreli ter lahko sprejemamo zdrave odločitve, ki jih naši otroci res potrebujejo.
Večino vzgojnega časa si zamudila. Ne počuti se krivo. To je najslabše. Če sina nisi naučila delati in je šola vse, kar mora v življenju početi, je to slabo. A nikoli ni prepozno. Pa naj zdaj začne.

Ko ti vse to pišem, se zavedam, da to ni pomoč, to so samo besede ... Lahko je biti pameten za druge! Zato ti iskreno in iz srca svetujem, da si poišči pomoč. Jaz si je dolgo nisem in sem se vrtela v krogu. Rešila boš sebe in sina. Ti si sinov ključ, zavedaj se tega. In zavedaj se svoje moči, da spreminjaš svet, s tem ko spreminjaš sebe!