Tadej Pogačar je pred dobrim mesecem dni postal najmlajši zmagovalec Toura v 116 letih, Tao Geoghegan Hart pa je danes postal morda najbolj nepričakovani zmagovalec tritedenske dirke v zgodovini. Pred tremi tedni je bil anonimnež, zdaj je zmagovalec Gira in novi up britanskega kolesarskega imperija.

Do včeraj je ekipa Ineos veljala za poraženko sezone, saj je na Touru, na katerem je pred tem v osmih letih slavila sedem zmag, doživela popoln polom. Na kolesarsko »super nedeljo«, del katere bi morala biti tudi odpovedana dirka Pariz–Roubaix, pa je bila velika zmagovalka. Richard Carapaz je na Vuelti Primožu Rogliču slekel rdečo majico, vendar je bil to le preliv na veliki torti, za katero je poskrbel Geoghegan Hart.



S sobotno etapo zmago na Sestrireru se je najprej poravnal z Avstralcem Jaijem Hindleyjem (Sunweb) v skupnem seštevku in prvič v zgodovini tritedenskih dirk sta šla dva kolesarja v sklepno etapo z istim časom. Hindley je bil po 3445 prekolesarjenih kilometrih boljši za 86 stotink sekunde, zato je nosil rožnato majico. V njej je kolesaril le 15,7 km vožnje na čas v Milanu, v kateri ni bilo dvoma o končnem zmagovalcu. Geoghegan Hart je rožnato majico osvojil 39 sekund pred Hindleyjem in 1:29 pred njegovim nizozemskim moštvenim kolegom Wilcom Keldermanom.

Da je bil dan za Ineos popoln, je poskrbel Filippo Ganna, ki je dobil še tretjo vožnjo na čas letošnjega Gira (za nameček še eno cestno etapo). Ta se je za britansko zasedbo po malodane tragičnem začetku, v 3. etapi je padel in odstopil kapetan Geraint Thomas, končal sanjsko. Po številkah je bila to najuspešnejša tritedenska dirka za Ineos, ki se je prej imenoval Sky – njegovi kolesarji so dobili sedem etap in slavili končno zmago!


 

Zdesetkana konkurenca

To pravljico ekipe z za druge nedosegljivim proračunom 46 milijonov evrov velja postaviti v kontekst koronskega 103. Gira, na katerem je bila konkurenca zdesetkana kot še nikoli. Večina največjih imen je letos vse stavila na Tour, za nameček sta dva izmed favoritov in njuni ekipi – Steven Kruijswijk in Jumbo Visma ter Simon Yates in Mitchelton Scott – zaradi okužb s koronavirusom predčasno zapustila dirko. Če k temu prištejemo še Thomasovo nesrečo na Siciliji in grozljiv padec na dirki po Lombardiji, ki je končal sezono belgijskega čudežnega dečka Remca Evenepoela (za Giro je imel podoben načrt kot na Touru Pogačar), je jasno, da so v ospredje prišli kolesarji iz druge ali tretje vrste, ki morda nikoli več ne bodo dobili takšne priložnosti.



»Ne vem, kaj bo v prihodnosti, in ta čas mi je tudi vseeno za to. Želim samo uživati v tem neverjetnem trenutku,« se z ugibanji, ali je šlo le za enkratni preblisk ali začetek blesteče kariere kapetana Ineosa za tritedenske dirke, ne obremenjuje 25-letni Londončan. Zakaj bi se, za vedno bo zapisan kot zmagovalec izjemno razburljivega Gira 2020, na vrhu katerega ni bilo prostora za starce. Labodji spev sta daleč za Geogheganom Hartom odplesala 35-letna Jakob Fuglsang in Vincenzo Nibali.