V ranljivosti se skriva moč
Naučena sem bila, da se moram boriti, tudi če ne zmorem in ne znam. Danes vem, da me je na dolgi rok ravno to pretvarjanje izčrpavalo ter oblikovalo v nekaj, kar si niti najmanj nisem želela postati.
Postala sem ujetnica same sebe, tako v telesu kot v neprestanem boju za ugajanje. Nisem si upala priznati šibkosti, saj sem v svojo žensko naravo in odprto srce gledala kot nekaj, kar je v družbi nezaželeno in zato manj vredno.
Ranljivost se mi je zdela kot nekaj, kar ne bi smelo obstajati. Moj največji poraz in hkrati največje priznanje je bilo to, da nisem živela svoje ženske narave.
A bolj kot karkoli drugega sem si želela živeti sebe in svojo avtentičnost. Ko sem ugotovila, kdo v resnici sem in kaj ne spada vame, se je nekaj v meni spremenilo.
Verjamem, da si vsi, bolj kot karkoli drugega, želimo, da nas drugi vidijo takšne, kot smo. S tem ne mislim, da nas ljudje ocenjujejo zgolj po fizičnem videzu in izgovorjenih besedah.
Pravzaprav si vsi želimo, da nas drugi gledajo skozi ljubeče oči. To je prostor, kjer se vsi lahko počutimo varni, sprejeti in prisotni, z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih nosimo v sebi.
Toda kljub temu nas je po drugi strani tega, da bi nas videli, tudi najbolj strah. Bojimo se namreč obsojanja in nesprejetosti. Na smrti se bojimo prodornega pogleda intimnosti, a vendar najbolj hrepenimo prav po tem - po sprejemanju.
Zahteva velik pogum, da se pokažemo svetu takšni, kot smo, brez mask in filtrov, ki se jih v sodobnem svetu tako zlahka uporablja za dosego občutka sprejetosti.
Pravi pogum pomeni odstraniti masko takrat, ko se počutimo najšibkejše. To je tisto, kar najbolj negativno vpliva na naše življenje, zavest in obstoj.
Ranljivost in moč sta tesno povezani. Zakaj? Zato, ker postanete močni šele takrat, ko si priznate svoje občutke in se počutite najbolj umazane, gnile, bedne, neljube, nerazvite, dolgočasne, zmedene, osamljene, zlomljene, žalostne, jezne in prizadete.
Prav tukaj, na tem bolečem mestu, se skriva vaša moč. Za rast ni potrebno veliko, vendar zahteva pogum, da si priznate svoje občutke, saj se ob priznanju nekaj v vas spremeni. S tem si daste priložnost, da živite svoje resnično življenje, s padci in vzponi, preprosto takšno, kakršno je življenje samo po sebi.
Ne poskušajte zatreti občutkov, ki jih nosite v sebi. Pomembno je le, da jih ozavestite.
Tveganje za uspeh
Postanite priča svojemu pristnemu jazu. To je vse, kar je pomembno. Tvegajte zato, da boste ljubljeni.
Ali obstaja možnost, da boste zavrnjeni? Da! Ali obstaja možnost, da vas bodo drugi osramotili in se vam smejali? Da! Ali obstaja možnost, da vas bodo drugi obravnavali kot neuspeh, kot nekoga, ki je bolan, zlomljen, grd in šibek?
Odgovor je da! A kljub temu razmislite, ali se splača tvegati, da boste resnično ljubljeni? Da! Splača se tvegati. Danes, saj je življenje prekratko in prenaporno, da bi še naprej tlačiti svoj pristni jaz. Dovolite si živeti v pravem stanju zavesti.
Dovolite si biti ranljivi, brez zaščite, brez odgovorov, brez strokovnega znanja. Preprosto bodite nepopolni v svoji popolnosti. In veste, zakaj je to pomembno?
Zato, ker najglobljo sramoto pozdravi le sijaj ljubezni. Vaše pomanjkljivosti hrepenijo po tem, da se jih dotaknete z zavedanjem. In ko si to priznate, je občutek, kot da ste padli v objem najboljšega prijatelja.
Prijatelja, ki vas drži goličave, nezaščitene in nepopolne. V ljubezni, takšne, kot ste. To je ljubezen, ki si jo v resnici zaslužite, prava človeška ljubezen, ki se ji reče zavestna ljubezen.
Ljubezen, v kateri se kopate v občutkih mehkobe in nežnosti. Preskok, da bi dosegli te občutke, je mogoč šele takrat, ko si priznate, da ste nepopolni, včasih prestrašeni in izgubljeni. Ta zavest je vse, kar vas drži pokonci. Na ta način se nikoli ne boste zadovoljili z manj. To je pot, ki jo morate opraviti sami. To je pot do zavestnega in kakovostnega življenja.
