Poglejte ga, Wartburg 353

Mantra leta 1966 rojenega wartburga 353 je bila silno enostavna. Z racionalnostjo je ponujal natančno to, kar je potrebovala velika večina, naj gre za izdatno prostornost, vzdržljivost ali ceneno vzdrževanje, ki je bilo bližje servisiranju motornega kolesa kot resnega avtomobila. Wartburg 353 je bil povrhu na voljo v limuzinski in kombijevski karoserijski različici.

Pozneje so Vzhodni Nemci predstavili še zahodnim trgom namenjen pickup z dvema sedežema, odprtim tovornim kesonom in nosilnostjo bornih 450 kilogramov. Njegova prodaja na domačem trgu ni bila predvidena, saj ni bila skladna z družbeno ureditvijo in njenim zavračanjem zasebnega podjetništva ter obrtništva. So se pa na domačem trgu vozili z limuzinskimi in kombijevskimi wartburgi 353 uslužbenci državnih služb (policisti in reševalci) in predstavniki delavskega razreda, ki so morali večinoma zelo dolgo čakati na dobavo novega vozila, lahko več kot deset let.
 

Proizvodne omejitve

Vzroki so bili precej tipični, naj je šlo za pomanjkanje surovin ali ozka proizvodna grla. Precej veliko omejitev so predstavljali še izvozni apetiti podjetja AWE in z njimi povezane državne potrebe po tujih valutah. Model 353 je šel v določenih obdobjih dobro v promet v zahodni Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in Finskem.

Precej manjše uspehe je dosegal wartburg v naših krajih, Angliji, na Cipru, Malti in recimo v Južnoafriški republiki. Na vseh trgih je bil avtomobil na voljo z 1,0-litrskim trivaljnim bencinskim motorjem s 37 kW (50 KM) oziroma glede na tip uplinjača največ 40 kW (55 KM). To je bil preprost dvotaktni stroj, ki je spominjal na tiste pri motornih kolesih. Deloval je na mešanico bencina in olja, ki si jo vlil v rezervoar za gorivo.
 

Konstrukcijska preproščina

Motor, ki je veljal po takratnih standardih za precej zmogljivega, je bil sestavljen iz le sedmih ključnih sklopov. Vsi servisni posegi so bili temu primerno enostavni, saj jim je bil kos tako rekoč vsak vaški mehanik. Wartburg je bil ob tem vse prej kot počasen. Do 100 km/h je pospešil v dobrih 12 sekundah in dosegel najvišjo hitrost pri glasnih 150 km/h. Je imel pa stroj nekaj klasičnih, predvsem z dvotaktno tehnologijo povezanih hib.


Njegove vžigalne svečke so bile podvržene zamastitvi – podobno se je dogajalo s platinami. Pomanjkljiv je bil še slab zavorni učinek, zaradi katerega je bil stroj opremljen z dodatno ročno motorno zavoro v obliki pod volanski obroč nameščenega vzvoda. Je pa štelo med posebnosti prestavljanje, ki je lahko potekalo med vožnjo brez uporabe sklopke.
 

Prodajni posebnež

Wartburg 353 je vztrajal ob nekaj manjših kozmetično-tehničnih popravkih tako rekoč nespremenjen. Leta 1974 je dobil prednje kolutne zavore, navijalne varnostne pasove, zložljiv volanski drog in dvokrožne hidravlične zavore. Leto 1985 je prineslo izvedbo s preoblikovanim prednjim delom in novo zasnovo uplinjača.

Odmevnejša je bila leta 1988 izvedena zamenjava ostarelega in ekološko spornega dvotaktnega motorja z 1,3-litrskim Volkswagnovim štiritaktnim bencinskim štirivaljnikom, s katerim se je izpela era vzhodnonemške originalnosti. To je bil čas, ko je znamko in model 353 pokopal čas. Zadnji wartburg 1.3 je s tekočih trakov tovarne v Eisenachu zapeljal 10. aprila 1991. Skupno število izdelanih je preseglo 1,2 milijona primerkov, med katerimi jih je ogromno že lep čas pokojnih.


Zbirateljski potencial avtomobila, za katerega je treba danes odšteti od nekaj sto do največ 15.000 evrov, je temu primerno, vsaj trenutno in kljub ponekod močni nostalgiji, nizek. Bruno Kuzmin