SREDNJI SLOJ
Slon, ki je prerasel v pošast iz Loch Nessa
Evropa dve stoletji stavi na dvoje stvari, socialno državo in stabilen srednji sloj. A zadnjih nekaj desetletij je krhanje slednjega v znamenju slonove krivulje, ki med poražence globalizacije uvršča prav srednji sloj – delavske razrede brez perspektive, brez rasti dohodkov in z obilico strahu pred negotovo prihodnostjo.
Odpri galerijo
Medtem ko srednji razred v razvijajočih se državah raste, celo cveti, v zahodnem svetu počasi, a zanesljivo, izgublja svojo vlogo v družbi. Foto: Blaž Samec/Delo
Medtem ko srednji razred v razvijajočih se državah raste, celo cveti, v zahodnem svetu počasi, a zanesljivo, izgublja svojo vlogo v družbi. O tem pojavu se govori že nekaj časa, v njem se išče razloge za razraščanje političnega populizma, ki se hrani z delitvijo na vaše in naše, na tujce in domačine, ki z vzpostavljanjem okolja negotovosti in strahu žanje politične zmage. In pri vsem tem se prepad med manj premožnimi in elitami le še dodatno poglablja.
Pretekla desetletja so prinesla največ bogastva najbolj premožnim, najbogatejšemu odstotku svetovnega prebivalstva in seveda njegovim najpremožnejšim promilom. Super elita, 26 najbogatejših Zemljanov, je imela v letošnjem januarju po podatkih Oxfama okoli 1400 milijard dolarjev premoženja. To je več, kot bo slovensko gospodarstvo ustvarilo v naslednjih dveh desetletjih, in to je več, kot ima pod palcem 3,8 milijarde najrevnejših prebivalcev na svetu.
Kdo so torej še zmagovalci prerazporejanja in ustvarjanja svetovnega premoženja? Kljub zgoraj napisani šokantni statistiki so to prav revnejši sloji. Desetletja, ki jih je zaznamovala globalizacija, so bila prijazna do najrevnejše polovice prebivalcev na svetu, kjer igra vse pomembnejšo vlogo vzpon srednjega razreda v razvijajočih se gospodarstvih. Samo Kitajska in Indija sta z razvojem industrije in predvsem eksplozijo globalne trgovine uspeli iz revščine potegniti več kot pol milijarde ljudi – v EU živi okoli 513 milijonov ljudi. Mnogi med njimi uživajo danes življenjski standard, primerljiv s tistim, ki ga najdemo pri našem srednjem sloju.
Več sto milijonov ljudi s samega dna ter iz nižjega in srednjega razreda zahodnega sveta pa medtem ni bilo deležno koristi, ki sta jih prinesla globalizacija ter z njo povezan razcvet globalne trgovine in svetovnega gospodarstva.
Slon v sobi
Sloni, ki jih še danes mnogi zbirajo v znak sreče, so z raziskavo Svetovne banke dobili nov pomen. Leta 2013 sta ekonomista Christoph Lakner in Branko Milanović objavila graf, ki prikazuje spremembo realnih dohodkov različno premožnih Zemljanov v dveh desetletjih po koncu hladne vojne, torej med letoma 1988 in 2008, od padca berlinskega zidu do trenutka, ko je svet zdrvel v najhujšo krizo po veliki depresiji. Grafa se je hitro prijel naziv »slonov graf«, saj v grobem izrisuje silhueto slona, iz katere je mogoče razbrati, da se je v dveh desetletjih najslabše godilo dvema velikima skupinama ljudi. Prva skupina so najrevnejši, s konca slonovega repa, katerih življenjski standard se je izboljšal zgolj za vzorec. V drugo skupino poražencev sodita nižji in srednji sloj zahodnega sveta, katerih dohodke na grafu ponazarja spodnji del slonovega rilca.
Tu so sicer mnenja strokovnjakov deljena. Medtem ko sta Lakner in Milanović prepričana, da se je najslabše godilo nižjim in srednjim razredom v razvitem svetu, so nekateri ekonomisti poudarjali, da pri iskanju vzroka in posledice ne smemo posploševati. V 20 letih se je tako lahko na dnu rilca ob »škodljivem« vplivu globalizacije na naš nižji in srednji sloj, ki ju je deloma prizadela tudi vse bolj intenzivna avtomatizacija, zrisala še stagnacija japonskega gospodarstva in denimo tudi gospodarske težave nekdanjih držav Sovjetske zveze. Kar graf dejansko pokaže, je namreč to, da je imel 80. percentil svetovnega prebivalstva leta 1988 približno toliko dohodkov kot leta 2008 (to pomeni, da je imelo 80 odstotkov svetovnega prebivalstva nižje prihodke). Na vprašanje, kdo se danes oziroma kdo se je leta 2008 po stopnji dohodka nahajal nekje nad 80 odstotki svetovnega prebivalstva, ni povsem jasnega odgovora. Večina se bo sicer strinjala, da sta v tej skupini tudi nižji in srednji sloj zahodnega sveta.
Vsekakor ne moremo trditi, da se srednjemu razredu v razvitem svetu godi slabo, če ga primerjamo z reveži iz razvijajočih se gospodarstev. Kljub nizki rasti prihodkov se njegovi pripadniki namreč uvrščajo med 20 ali celo 10 odstotkov najpremožnejših Zemljanov. Toda v svetu, zgrajenem okoli inflacije in nenehne potrebe po rasti, je pripadnike srednjega sloja bolj kot relativno dobra uvrstitev v primerjavi s »soslojniki« iz manj razvitih držav zaskrbelo dejstvo, da njihovi realni dohodki že lep čas bolj ali manj stagnirajo.
Poraženci ljudje, zmagovalci populisti
Srednji sloj držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je vajen dobrega življenja, stagnira. Uradniki, lastniki malih podjetij, trgovci, zavarovalničarji, vozniki, mehaniki, obrtniki, učitelji, bančni uslužbenci, zdravstveni delavci … zlasti v državah, ki niso doživele slovenske tranzicije, danes nimajo bistveno več, kot so imeli ob padcu berlinskega zidu. Bojijo se za službe, bojijo se tega, kako bodo odplačali naslednji obrok kredita ali naslednji nepredvideni strošek, denimo za popravilo avtomobila, še huje je za nižje sloje. Najprej so dobili občutek, da ne prisostvujejo pri delitvi koristi, ki jih prinaša globalizacija, med krizo, ko je postalo jasno, da trpijo bistveno bolj kot najbolj premožni, pa so se počutili odrinjene na obrobje družbe. Bili so neslišani, prezrti ter v vsem gnevu in strahu pripravljeni verjeti marsikakšnim obljubam politikov. Tudi ekstremno populističnim. Dobra primera tega sta ameriški predsednik Donald Trump ali pa populistična vlada Giuseppeja Conteja v sosednji Italiji.
S to oceno se je v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo strinjal tudi Branko Milanović, ki je poudaril, da so velike skupine ljudi z zahoda zaradi globalizacije »izgubile iluzije«. Tako na primer ne preseneča podatek, da je podpora globalizaciji na Kitajskem, v Indiji, Indoneziji in Vietnamu kar 80- do 90-odstotna, na drugi strani pa je v Evropi precej nižja. V raziskavi, ki jo je lani opravil nemški časopis Die Welt, je v globalizaciji videlo nevarnost že 44 odstotkov Evropejcev, od tega 43 odstotkov Nemcev in kar 51 odstotkov Francozov. »To razočaranje je pomembno, saj je velik del prebivalstva precej nezadovoljnega,« je nadaljeval Milanović, ki je z raziskavami našel povezave med tem nezadovoljstvom in odločitvijo volivcev za Trumpa ali brexit. »To so ljudje z nižjo stopnjo izobrazbe, bolj iz ruralnega okolja, iz nižjih slojev, starejši – ti torej na nek način niso pridobili z globalizacijo in so na dnu slonove krivulje. Krivulja osvetljuje osnovno dilemo teh ljudi: na svetovni ravni so sicer videti dobro, ker so po razporeditvi dohodka uvrščeni visoko, v 85. percentil, vendar čutijo, da so njihova delovna mesta ogrožena zaradi konkurence iz držav vzpenjajoče se Azije. Po drugi strani se čutijo stisnjene v kot ob prevladi zgornjega enega odstotka v svojih lastnih državah, ki so na drugem vrhu krivulje. Vrhova grafa predstavljata tiste, za katere je globalizacija zgodba o uspehu, graf pa tudi jasno pokaže, kdo ni zadovoljen z globalizacijo,« je Milanović opremil slonovo krivuljo s svojimi dognanji iz raziskave in dodal, da prihaja kar 70 odstotkov tako imenovanih poražencev iz starih držav OECD. Najpomembnejše so ZDA, Nemčija in Japonska.
Pošast iz Loch Nessa?
V slabem desetletju je prišlo do novih spoznanj in novih raziskav, ki so jih priznani ekonomisti objavili v Svetovnem poročilu o neenakosti za leto 2018 (2018 World Inequalty Report). Slonova krivulja naenkrat ni več podobna slonu. »Eksplozija dohodkov najpremožnejših je povsem popačila celotno sliko, zaradi česar je moj kolega Charles Kenny dognal, da se zdi bolj kot brontozaver ali pa Nessie, Disneyjeva različica pošasti iz Loch Nessa,« je komentiral novi graf razporeditve svetovnega bogastva Jason Sandefur iz Centra za globalni razvoj (CGD).
Glavne ugotovitve novih raziskav, ki v nasprotju z raziskavo Svetovne banke ne temeljijo na anketnih odgovorih, temveč podatkih o pobrani dohodnini, kažejo, da je dohodkovna neenakost v svetu vsako leto večja, toda istočasno se vztrajno niža raven globalne revščine. Če bo svet gospodarsko rasel in če se bodo razvite države zavzele za finančno najšibkeje stoječe Zemljane, bi se lahko število ljudi, ki živijo v ekstremni revščini – z manj kot 1,9 dolarja dnevno –, do leta 2030 zmanjšalo za tri četrtine. Srednji razred pa je medtem obtičal nekje … na sredini. Brez zagotovil, da ne bodo njegovi člani v prihodnje spet zdrsnili v revščino. Če Evropejci še v obdobju od leta 2005 do leta 2008 s 34 dolarji na dan (v dolarjih po standardu kupne moči) niso tvegali revščine, je ta znesek v naslednjih letih zrasel že na 40 dolarjev dnevno, je lani poročal inštitut Brookings. V Bolgariji se je povečal s 14 na 32 dolarjev, v Latviji pa denimo z 22 na 44 dolarjev. Verjetnost, da bo pripadnik srednjega razreda padel v revščino, je danes večja kot pred krizo.
To se pozna tako pri odločitvah, ki jih ljudje sprejemajo na volitvah, kot tudi pri zneskih, ki so jih pripravljeni zapraviti v trgovini. V Evropi, katere največja gospodarstva so v zadnjem času gospodarsko precej anemična, Italija je denimo celo v recesiji, je negotovost že opazna v avtomobilskem sektorju, kjer je bilo v zadnjih štirih mesecih lanskega leta prodanih 600.000 avtomobilov manj kot v istem obdobju leto pred tem. Končna potrošnja gospodinjstev v Evropi v resnici že nekaj časa stagnira ali celo pada, vsaj v deležu BDP. Nemci so tako denimo še leta 2009 za končno potrošnjo po podatkih Eurostata namenili 54,5 odstotka BDP, leta 2017 pa le še 49,5 odstotka. V Sloveniji je končna potrošnja gospodinjstev dosegla vrhunec leta 2013, in sicer pri 60,1 odstotka BDP, leta 2017 pa je bila skoraj pet odstotnih točk nižja.
Evropski nižji in srednji razred sta v krizi izgubila največ, kažejo podatki agencije Eurofound, katere cilj je izboljšati možnosti za življenje in delo. Realni prihodki najmanj premožnih Slovencev so v letih med 2009 in 2013 padli za petino, srednjega razreda pa za dobro desetino. Tako kot drugod po Evropi se je več ljudi iz srednjega razreda preselilo v nižji razred. Prehajanje v bogatejši sloj je bilo precej bolj počasno oziroma redko. »Ti trendi so vir skrbi in če jih ne bomo obrnili, imajo lahko zelo resne posledice,« so opozorili pri omenjeni agenciji, kjer ocenjujejo, da je srednji razred ključen za stabilnost evropske demokracije in socialnih sistemov, njegova erozija pa bi lahko prinesla gospodarsko krhkost ter razraščanje nemirov na politični in družbeni ravni.
jan.bratanic@delo.si
Pretekla desetletja so prinesla največ bogastva najbolj premožnim, najbogatejšemu odstotku svetovnega prebivalstva in seveda njegovim najpremožnejšim promilom. Super elita, 26 najbogatejših Zemljanov, je imela v letošnjem januarju po podatkih Oxfama okoli 1400 milijard dolarjev premoženja. To je več, kot bo slovensko gospodarstvo ustvarilo v naslednjih dveh desetletjih, in to je več, kot ima pod palcem 3,8 milijarde najrevnejših prebivalcev na svetu.
Kdo so torej še zmagovalci prerazporejanja in ustvarjanja svetovnega premoženja? Kljub zgoraj napisani šokantni statistiki so to prav revnejši sloji. Desetletja, ki jih je zaznamovala globalizacija, so bila prijazna do najrevnejše polovice prebivalcev na svetu, kjer igra vse pomembnejšo vlogo vzpon srednjega razreda v razvijajočih se gospodarstvih. Samo Kitajska in Indija sta z razvojem industrije in predvsem eksplozijo globalne trgovine uspeli iz revščine potegniti več kot pol milijarde ljudi – v EU živi okoli 513 milijonov ljudi. Mnogi med njimi uživajo danes življenjski standard, primerljiv s tistim, ki ga najdemo pri našem srednjem sloju.
Več sto milijonov ljudi s samega dna ter iz nižjega in srednjega razreda zahodnega sveta pa medtem ni bilo deležno koristi, ki sta jih prinesla globalizacija ter z njo povezan razcvet globalne trgovine in svetovnega gospodarstva.
Slon v sobi
Sloni, ki jih še danes mnogi zbirajo v znak sreče, so z raziskavo Svetovne banke dobili nov pomen. Leta 2013 sta ekonomista Christoph Lakner in Branko Milanović objavila graf, ki prikazuje spremembo realnih dohodkov različno premožnih Zemljanov v dveh desetletjih po koncu hladne vojne, torej med letoma 1988 in 2008, od padca berlinskega zidu do trenutka, ko je svet zdrvel v najhujšo krizo po veliki depresiji. Grafa se je hitro prijel naziv »slonov graf«, saj v grobem izrisuje silhueto slona, iz katere je mogoče razbrati, da se je v dveh desetletjih najslabše godilo dvema velikima skupinama ljudi. Prva skupina so najrevnejši, s konca slonovega repa, katerih življenjski standard se je izboljšal zgolj za vzorec. V drugo skupino poražencev sodita nižji in srednji sloj zahodnega sveta, katerih dohodke na grafu ponazarja spodnji del slonovega rilca.
Tu so sicer mnenja strokovnjakov deljena. Medtem ko sta Lakner in Milanović prepričana, da se je najslabše godilo nižjim in srednjim razredom v razvitem svetu, so nekateri ekonomisti poudarjali, da pri iskanju vzroka in posledice ne smemo posploševati. V 20 letih se je tako lahko na dnu rilca ob »škodljivem« vplivu globalizacije na naš nižji in srednji sloj, ki ju je deloma prizadela tudi vse bolj intenzivna avtomatizacija, zrisala še stagnacija japonskega gospodarstva in denimo tudi gospodarske težave nekdanjih držav Sovjetske zveze. Kar graf dejansko pokaže, je namreč to, da je imel 80. percentil svetovnega prebivalstva leta 1988 približno toliko dohodkov kot leta 2008 (to pomeni, da je imelo 80 odstotkov svetovnega prebivalstva nižje prihodke). Na vprašanje, kdo se danes oziroma kdo se je leta 2008 po stopnji dohodka nahajal nekje nad 80 odstotki svetovnega prebivalstva, ni povsem jasnega odgovora. Večina se bo sicer strinjala, da sta v tej skupini tudi nižji in srednji sloj zahodnega sveta.
Vsekakor ne moremo trditi, da se srednjemu razredu v razvitem svetu godi slabo, če ga primerjamo z reveži iz razvijajočih se gospodarstev. Kljub nizki rasti prihodkov se njegovi pripadniki namreč uvrščajo med 20 ali celo 10 odstotkov najpremožnejših Zemljanov. Toda v svetu, zgrajenem okoli inflacije in nenehne potrebe po rasti, je pripadnike srednjega sloja bolj kot relativno dobra uvrstitev v primerjavi s »soslojniki« iz manj razvitih držav zaskrbelo dejstvo, da njihovi realni dohodki že lep čas bolj ali manj stagnirajo.
Poraženci ljudje, zmagovalci populisti
Srednji sloj držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je vajen dobrega življenja, stagnira. Uradniki, lastniki malih podjetij, trgovci, zavarovalničarji, vozniki, mehaniki, obrtniki, učitelji, bančni uslužbenci, zdravstveni delavci … zlasti v državah, ki niso doživele slovenske tranzicije, danes nimajo bistveno več, kot so imeli ob padcu berlinskega zidu. Bojijo se za službe, bojijo se tega, kako bodo odplačali naslednji obrok kredita ali naslednji nepredvideni strošek, denimo za popravilo avtomobila, še huje je za nižje sloje. Najprej so dobili občutek, da ne prisostvujejo pri delitvi koristi, ki jih prinaša globalizacija, med krizo, ko je postalo jasno, da trpijo bistveno bolj kot najbolj premožni, pa so se počutili odrinjene na obrobje družbe. Bili so neslišani, prezrti ter v vsem gnevu in strahu pripravljeni verjeti marsikakšnim obljubam politikov. Tudi ekstremno populističnim. Dobra primera tega sta ameriški predsednik Donald Trump ali pa populistična vlada Giuseppeja Conteja v sosednji Italiji.
S to oceno se je v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo strinjal tudi Branko Milanović, ki je poudaril, da so velike skupine ljudi z zahoda zaradi globalizacije »izgubile iluzije«. Tako na primer ne preseneča podatek, da je podpora globalizaciji na Kitajskem, v Indiji, Indoneziji in Vietnamu kar 80- do 90-odstotna, na drugi strani pa je v Evropi precej nižja. V raziskavi, ki jo je lani opravil nemški časopis Die Welt, je v globalizaciji videlo nevarnost že 44 odstotkov Evropejcev, od tega 43 odstotkov Nemcev in kar 51 odstotkov Francozov. »To razočaranje je pomembno, saj je velik del prebivalstva precej nezadovoljnega,« je nadaljeval Milanović, ki je z raziskavami našel povezave med tem nezadovoljstvom in odločitvijo volivcev za Trumpa ali brexit. »To so ljudje z nižjo stopnjo izobrazbe, bolj iz ruralnega okolja, iz nižjih slojev, starejši – ti torej na nek način niso pridobili z globalizacijo in so na dnu slonove krivulje. Krivulja osvetljuje osnovno dilemo teh ljudi: na svetovni ravni so sicer videti dobro, ker so po razporeditvi dohodka uvrščeni visoko, v 85. percentil, vendar čutijo, da so njihova delovna mesta ogrožena zaradi konkurence iz držav vzpenjajoče se Azije. Po drugi strani se čutijo stisnjene v kot ob prevladi zgornjega enega odstotka v svojih lastnih državah, ki so na drugem vrhu krivulje. Vrhova grafa predstavljata tiste, za katere je globalizacija zgodba o uspehu, graf pa tudi jasno pokaže, kdo ni zadovoljen z globalizacijo,« je Milanović opremil slonovo krivuljo s svojimi dognanji iz raziskave in dodal, da prihaja kar 70 odstotkov tako imenovanih poražencev iz starih držav OECD. Najpomembnejše so ZDA, Nemčija in Japonska.
Pošast iz Loch Nessa?
V slabem desetletju je prišlo do novih spoznanj in novih raziskav, ki so jih priznani ekonomisti objavili v Svetovnem poročilu o neenakosti za leto 2018 (2018 World Inequalty Report). Slonova krivulja naenkrat ni več podobna slonu. »Eksplozija dohodkov najpremožnejših je povsem popačila celotno sliko, zaradi česar je moj kolega Charles Kenny dognal, da se zdi bolj kot brontozaver ali pa Nessie, Disneyjeva različica pošasti iz Loch Nessa,« je komentiral novi graf razporeditve svetovnega bogastva Jason Sandefur iz Centra za globalni razvoj (CGD).
Glavne ugotovitve novih raziskav, ki v nasprotju z raziskavo Svetovne banke ne temeljijo na anketnih odgovorih, temveč podatkih o pobrani dohodnini, kažejo, da je dohodkovna neenakost v svetu vsako leto večja, toda istočasno se vztrajno niža raven globalne revščine. Če bo svet gospodarsko rasel in če se bodo razvite države zavzele za finančno najšibkeje stoječe Zemljane, bi se lahko število ljudi, ki živijo v ekstremni revščini – z manj kot 1,9 dolarja dnevno –, do leta 2030 zmanjšalo za tri četrtine. Srednji razred pa je medtem obtičal nekje … na sredini. Brez zagotovil, da ne bodo njegovi člani v prihodnje spet zdrsnili v revščino. Če Evropejci še v obdobju od leta 2005 do leta 2008 s 34 dolarji na dan (v dolarjih po standardu kupne moči) niso tvegali revščine, je ta znesek v naslednjih letih zrasel že na 40 dolarjev dnevno, je lani poročal inštitut Brookings. V Bolgariji se je povečal s 14 na 32 dolarjev, v Latviji pa denimo z 22 na 44 dolarjev. Verjetnost, da bo pripadnik srednjega razreda padel v revščino, je danes večja kot pred krizo.
To se pozna tako pri odločitvah, ki jih ljudje sprejemajo na volitvah, kot tudi pri zneskih, ki so jih pripravljeni zapraviti v trgovini. V Evropi, katere največja gospodarstva so v zadnjem času gospodarsko precej anemična, Italija je denimo celo v recesiji, je negotovost že opazna v avtomobilskem sektorju, kjer je bilo v zadnjih štirih mesecih lanskega leta prodanih 600.000 avtomobilov manj kot v istem obdobju leto pred tem. Končna potrošnja gospodinjstev v Evropi v resnici že nekaj časa stagnira ali celo pada, vsaj v deležu BDP. Nemci so tako denimo še leta 2009 za končno potrošnjo po podatkih Eurostata namenili 54,5 odstotka BDP, leta 2017 pa le še 49,5 odstotka. V Sloveniji je končna potrošnja gospodinjstev dosegla vrhunec leta 2013, in sicer pri 60,1 odstotka BDP, leta 2017 pa je bila skoraj pet odstotnih točk nižja.
Evropski nižji in srednji razred sta v krizi izgubila največ, kažejo podatki agencije Eurofound, katere cilj je izboljšati možnosti za življenje in delo. Realni prihodki najmanj premožnih Slovencev so v letih med 2009 in 2013 padli za petino, srednjega razreda pa za dobro desetino. Tako kot drugod po Evropi se je več ljudi iz srednjega razreda preselilo v nižji razred. Prehajanje v bogatejši sloj je bilo precej bolj počasno oziroma redko. »Ti trendi so vir skrbi in če jih ne bomo obrnili, imajo lahko zelo resne posledice,« so opozorili pri omenjeni agenciji, kjer ocenjujejo, da je srednji razred ključen za stabilnost evropske demokracije in socialnih sistemov, njegova erozija pa bi lahko prinesla gospodarsko krhkost ter razraščanje nemirov na politični in družbeni ravni.
jan.bratanic@delo.si
