PIRAN

Zasuli morje in zgradili gledališče

Objavljeno 18. april 2020 21.49 | Posodobljeno 18. april 2020 20.49 | Piše: Janez Mužič

Teater Tartini v Piranu letos praznuje 110-letnico. Po zadnji prenovi gosti le malo prireditev.

Atraktivna je njegova umestitev ob mandrač. FOTO: Janez Mužič
Bolj malo znano je, da je bil Piran zelo napreden, saj je bil med drugim prvo mesto na današnjem ozemlju Slovenije, ki je že leta 1909 imelo trolejbus, in da je nato daleč naokoli prednjačil tudi s tramvajem, ki je med Piranom in Lucijo začel voziti leta 1912. Ne nazadnje je leta 1910 Portorož dobil Hotel Palace Kur, kot se je imenoval današnji Hotel Kempinski Palace. Ob odprtju je bil najlepši in največji na Jadranu, za vedno je spremenil podobo portoroškega zaliva.

Med letoma 1813 in 1918 je bil Piran v habsburški monarhiji, njegov ekonomski razcvet pa je bil v zadnji četrtini 19. stoletja povod za izvedbo obsežnejših gradbenih del. Mesto je tako dobilo podobo, kakršno je ohranilo do danes. Zasuli so notranji mandrač in namesto njega oblikovali nov osrednji mestni Tartinijev trg. Z nasipavanjem morja so na južni strani mesta pridobili nov zazidalni prostor. Zapolnili so ga z večjimi reprezentančnimi stavbami. Med njimi je bila po zasipavanju zgrajena stavba Teatra Tartini.

Viden z morja

image
Poslikani strop Napoleona Cozzija. FOTO: Janez Mužič
Pobuda za gradnjo gledališča je bila povezana z naglim razvojem vse bolj mondenega turizma v bližnjem Portorožu, mesto pa ni imelo primernega prostora za uprizarjanje večjih predstav. Tudi sicer Pirančani niso hoteli zaostajati za drugimi evropskimi mesti, kjer so gledališča postajala pomemben del življenja meščanov. Mestni možje so najprej razmišljali, da bi ga zgradili za poslopjem občinske palače, kjer je danes zelenjavni trg, a se je za ustreznejšega pokazal prostor pri glavnem pomolu, ki so ga pridobili z zasipavanjem morja. Tako je Piran dobil poslopje, ki si z arhitekturnega vidika zasluži večjo pozornost. Zdaj ga namreč le težko najdemo v kakšnem vodniku po Piranu.

1909. leta je Piran dobil trolejbus.


Poslopje gledališča je iz časa secesije, ki v obalnih mestih ni pustila veliko sledi. Podobnih stavb, še zlasti javnih, je na Obali malo. Atraktivna je tudi njegova lega. Obiskovalec mesta je namreč takrat prišel v Piran skoraj izključno po morju in se ni mogel izogniti pogledu nanj. Ladje so pristajale na pomolu in gledališče je bilo prvi stik obiskovalca z mestom. Zato sta morski fasadi dekorativno naglašeni, videti sta bogatejše, kopenski pa sta bolj skromni in pusti.

Poslopje sta kot preplet konservativnejšega historicističnega oblikovanja in secesijskih novosti zasnovala arhitekt Giacomo Zammattio in slikar Napoleon Cozzi iz Trsta. Ob odprtju leta 1910 je bilo s tehničnega vidika nadvse napredno. Imelo je električno prezračevanje in kombinirano električno in plinsko razsvetljavo.

image
V parterju, na balkonu, v ložah in na galeriji je 263 sedežev. FOTO: Avditorij Portorož
Dvorana ni bila namenjena samo bogatejšim slojem, ampak vsem, ki so hoteli v gledališče. Tako so v svetu priljubljene lože, ki so bile odsev pomembnosti tistih, ki so bili v njih, izgubile pomen, nad vhodom v dvorano je nastal velik balkon, poleg njega pa kljub vsemu še nekaj ložic. Secesijski poudarki v dvorani so med drugim kovinske ograje na balkonih in galeriji ter svetila. Najlepši je poslikan strop, ki je delo Napoleona Cozzija in po katerem je ta avtor danes najbolj znan. Gre za poslikavo devetih muz, alegorij plesa, gledališča, petja, glasbe …, ki so postavljene v secesijski svet.

Na začetku je bilo gledališče za Pirančane zanimivo, pozneje pa kar nekako ni zaživelo.


Pri rekonstrukciji dotrajanega gledališča so v 60. letih popravili marsikatere tehnične pomanjkljivosti, niso pa imeli posluha za ohranjanje originalnosti oziroma nekdanjega vzdušja.

Preurejen v kino

Na začetku je bilo gledališče za Pirančane zanimivo, pozneje pa kar nekako ni zaživelo. Kdo ve, ali ni za to kriva odsotnost gledaliških skupin v mestu. V 20. letih prejšnjega stoletje so ga pogosteje uporabljali za projekcije nemega filma in pozneje po obnovi v 60. letih spremenili v kino. Nato je bila dvorana do 90. let zapuščena in zaprta, dokler je niso temeljito obnovili in ji poskušali vrniti staro podobo. V parterju dvorane je nameščenih 180 sedežev, na balkonu, v ložah in na galeriji pa skupno še 83.
Stavbo upravlja Avditorij Portorož, po zadnji prenovi pa je v glavnem zaprta in v okviru kongresnega turizma jo uporabljajo predvsem za konference, simpozije, seminarje, podjetniške prezentacije, sprejeme, in torej ne za piranske uporabnike. Mnogo Pirančanov kritično meni, da bi bila lahko bolje izkoriščena. Tako predsednica KS Piran Zora Mužinić pravi, da zaprt teater z različnimi izgovori ostaja nedostopen in vsem v škodo, ter dodaja, da ga maloštevilni dogodki, katerih akterji so domači glasbeniki, gledališke skupine, predstave društev in podobno kljub znanim demografskim spremembam in nevšečnostim z dostopnostjo v Piranu napolnijo do zadnjega kotička.




Deli s prijatelji