EPIDEMIJA
Sodniška zaušnica Hojsu: Omejitev gibanja na občine je neustavna
V neskladju z ustavo sta del zakona o nalezljivih boleznih in del vladnih odlokov, sprejet na tej podlagi.
Odpri galerijo
V času najhujše epidemije je bilo prepovedano oz. omejeno gibanje in zbiranje. FOTO: PU Novo mesto
Ustavno sodišče (US) je s petimi glasovi proti trem ugotovilo, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo. Zato so neustavni tudi epidemiološki vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na tej podlagi.
US je o postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti začel na pobudo več državljanov. Pobudniki so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnih koli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. US je te očitke presojal z vidika delov 32. in 42. člena ustave, ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom v povezavi z načelom legalitete iz 120. člena ustave, ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona.
Uvodoma je US opozoril na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Golo pooblastilo izvršilni oblasti pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja od zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.
US je poudaril, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon.
Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni US sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ob tem je US presodil, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.
Zato je sodišče ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena ustave.
Ugotovitev ima učinek razveljavitve. Državni zbor mora neskladje odpraviti v dveh mesecih po objavi te odločbe v uradnem listu, dotlej pa se določbi uporabljata. Tako je odločilo, »da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja,« je navedeno na spletni strani US.
Na odločitev sodišča se je med prvimi odzval minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Zapisal je, da »razveljavitev zaradi epidemije učinkuje po dveh mesecih, kar pomeni, da vsi odloki še vedno veljajo. Pravno smo torej legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov.«
Ustavno sodišče pa je zavrglo vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o obvezni namestitvi razpršilnikov za razkuževanje rok v večstanovanjskih stavbah in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije.
US je o postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti začel na pobudo več državljanov. Pobudniki so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnih koli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. US je te očitke presojal z vidika delov 32. in 42. člena ustave, ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom v povezavi z načelom legalitete iz 120. člena ustave, ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona.
Le zakon lahko posega v človekove pravice
Uvodoma je US opozoril na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Golo pooblastilo izvršilni oblasti pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja od zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.
US je poudaril, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon.
Jasen mora biti namen ukrepov
Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni US sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Niso določena varovala
Ob tem je US presodil, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.
Zato je sodišče ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena ustave.
DZ mora neskladja odpraviti
Ugotovitev ima učinek razveljavitve. Državni zbor mora neskladje odpraviti v dveh mesecih po objavi te odločbe v uradnem listu, dotlej pa se določbi uporabljata. Tako je odločilo, »da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja,« je navedeno na spletni strani US.
Na odločitev sodišča se je med prvimi odzval minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Zapisal je, da »razveljavitev zaradi epidemije učinkuje po dveh mesecih, kar pomeni, da vsi odloki še vedno veljajo. Pravno smo torej legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov.«
Prvi odstavek 39. člena zakona o nalezljivih boleznih
Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje, odredi tudi naslednje ukrepe:
1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;
2. prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;
3. prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;
4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.
O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvestiti Vlado Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in javnost.
Je pa Ustavno sodišče zavrglo vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o obvezni namestitvi razpršilnikov za razkuževanje rok v večstanovanjskih stavbah in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije.
Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje, odredi tudi naslednje ukrepe:
1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;
2. prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;
3. prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;
4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.
O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvestiti Vlado Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in javnost.
Je pa Ustavno sodišče zavrglo vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o obvezni namestitvi razpršilnikov za razkuževanje rok v večstanovanjskih stavbah in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije.
Ustavno sodišče pa je zavrglo vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o obvezni namestitvi razpršilnikov za razkuževanje rok v večstanovanjskih stavbah in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (covid-19) na območju Republike Slovenije.
