V STIČNI

Politolog pustil službo in postal stiški menih

Objavljeno 05. april 2020 19.50 | Posodobljeno 05. april 2020 19.50 | Piše: Drago Perko

Jona Vene je šel pred desetletjem v samostan Izbral je dolenjske cistercijance

Pustil je službo in odšel v samostan. FOTO: Osebni arhiv J. V.
Nekje na pol poti med Novim mestom in Ljubljano leži Stična, v njej pa mogočen samostan. Točneje: Cistercijanski samostan Stična, tudi Cistercijanska opatija Stična ali Stiška cisterca. Gre za najstarejši še delujoči samostan na današnjem slovenskem ozemlju. Njegovi začetki segajo v leto 1132. »Danes nas tu živi 11,« nam pove cistercijanski pater Jona Vene.
image
OSEBNI ARHIV J.V. Krompir je posajen. FOTO: Osebni arhiv J. V.

»Saj veste, kako je pri samostanu: že samo ime pove, da smo bolj ali manj samostojni oz. samooskrbni. V teh dneh in tednih ne zapuščamo samostana, razen če to ni zares nujno. Delo v njem pa je utečeno. Dejansko nič drugače kot sicer,« nam Jona Vene opiše razmere v časih, ko je Slovenija v primežu koronavirusa.
Red iz Francije
Cistercijani so pripadniki reformiranega benediktinskega življenja. Reformo so v Franciji začeli in izpeljali sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, ki veljajo za ustanovitelje reda. Ime je dobil po prvi in matični opatiji v kraju Citeaux.


»Še bolj pazimo na higieno, vse smo razkužili, pazimo pri kljukah, predvsem pa smo zelo pozorni in previdni,« pove o ukrepih, ki so jih sprejeli, za vse cerkvene ustanove so jih pripravili pri Slovenski škofovski konferenci. V Stični se trudijo, da življenje teče po ustaljenih tirih.
 

Krompir že posajen


»Dan začnemo ob 5. uri, ko so na vrsti bogoslužna branja in hvalnice. Ob šestih sledi premišljevanje in lectio divina, ob pol sedmih je konventna maša, ob 7. tretja molitvena ura, ob 7.15 spomin in molitve za rajne, ki so umrli tisti dan, ob pol osmih smo pri zajtrku. Med 8. in 12. opravimo dela, ki jih je treba narediti. Ob 12.15 se zberemo, sledi šesta molitvena ura, potem kosilo ob 12.30, ob 13.deveta molitvena ura, ob 13.15 rekreacija, od 14. ure dalje pa delo. Ob 17.30 so na sporedu večernice, ob 18. večerja, ob 18.30 rekreacija (čas, ki ga namenijo drug drugemu), pogovoru ob 19. uri sledijo branje v kapitlju in sklepnice, ob 21.30 pa počitek,« opiše delovni dan.
Pazimo, da se epidemija koronavirusa ne prenese na naše medsebojne odnose.


»Samostan je velik, dela ne manjka, tudi zemljo imamo okoli njega. Prejšnji teden smo sadili krompir. V teh dneh upamo, da ne bo več pozebe. Sicer pa se sobrati v teh dneh ukvarjajo tudi s tem, za kar prej ni bilo časa – tudi streha se popravlja,« pove Jona, ki je že 10 let v samostanu. Prej je živel v Ljubljani, študiral je politologijo in hodil v dobro službo, bil je pri denarju, a mu je nekaj manjkalo, napor in stres so naredili svoje. Da bi se malce odklopil, mu je eden od prijateljev svetoval odhod v samostan. Jani, kot mu je bilo ime prej, je šalo vzel sila resno in se preselil v Stično! Sprva je od tu celo odhajal v službo, potem pa se povsem zapisal redu in začel postopek kandidature in noviciata. Potem je opravil začasne redovne zaobljube, leta 2017 pa večne redovne zaobljube. P. Jona Vene je leta 2018 za magistrsko delo Krščanske skupnosti Bližnjega vzhoda prejel t. i. Tomaževo nagrado Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Danes je tu, srečen, izpopolnjen. Veliko časa nameni mladini.
 

Štiri maše na teden


»Popoldne rad napišem kako pridigo, se pripravim na predavanje. V stiku smo prek skypa in facebooka, v teh časih pa sploh,« pove Jona, ki se je s sobrati odločil, da v teh dneh, ko ni mogoče v cerkev, poskrbi, da ljudje duhovno hrano prejmejo kar prek družabnih omrežji. »Začeli smo prenose, po tri ali štiri maše na teden imamo,« pojasni Jona, ki povabi, da se mu pridružimo pri molitvi na njegovem osebnem profilu​ na facebooku Jona Janez Vene.
11 menihov trenutno živi v stiški opatiji.


»Ljudje v teh časih potrebujejo vero. V teh dneh dobivam precej pozitivnih odzivov, ljudje uživajo. Na neki način poteka tudi evangelizacija. Prepričan pa sem, da bomo po tej krizi, v kateri smo se znašli, ljudje bolje razumeli drug drugega. Pazimo, da se epidemija koronavirusa ne prenese na naše medsebojne odnose. Da se ne pokvarijo. Negujmo jih,« nam ob koncu pogovora na srce položi Jona. 




Deli s prijatelji