Ob obnavljanju kipov in slikanju še tekel maratone

Najprej nas je popeljal v temno čumnato globoko v kleti in nam pokazal steklenico iz leta 1914. »Ne verjamem, da je vino še pitno. Dala mi jo je neka gospa v zahvalo za pomoč,« pove 75-letni slikar, restavrator in tekač Veljko Toman z Rakitne, ki se je rodil v Splitu in prvega pol leta vekal na Hvaru. Družina se je po vojni vrnila v Savinjsko dolino, in tam je odraščal.

Slikanje je ventil

Živel je od restavriranja starorimskih poslikav in mozaikov. »Pri restavriranju moraš biti zelo vztrajen, potrpežljiv in natančen, zato sem popoldne rad slikal. To mi je še danes kot nekakšen ventil.«

Poleg motivov s potovanj je naslikal na desetine podob iz domačih logov. »Nekoč sem hodil po Dolenjski in v kraju Kuzmanka zagledal mlin. Pa sem si rekel: 'To je naša dediščina, ki izginja, tega je vredno naslikati.'« Čudno ime, Kuzmanka, smo vprašali. »Ja, tudi meni se je zdelo, zato sem vprašal in so mi rekli: 'Tu je ceste konec, po dolenjsko ku zmanjka, torej ko zmanjka ceste.'«


Ko je »listal« med kvadratnim metrom in več velikimi platni, nam je pokazal tipični pejsaž z Rakitne, s cesto, ki se vije med travniki in izgine v smrekovih gozdovih.

Slikovite podobe je ustvaril tudi v Ljubljani. Denimo Šuštarski most pa poletni dan na Starem trgu, kjer ljudje sedijo za mizo sredi ulice.

Zdi se, da prav ničesar ne spregleda. Julija 2008 je ruska šampionka Jelena Isinbajeva v skoku s palico postavila svetovni rekord, ko je preskočila 504 centimetre.

»Malo smo se hecali, a me je njen skok tako vznemiril, da sem vzel čopič in jo naslikal, kako se zvije čez palico.«
Njegov udobni atelje na postrešju ima veliko okno na jug. »Če že nimam severne svetlobe pri slikanju, imam pa ta privilegij, da sem lansko pomlad skozi okno vsako popoldne gledal medvedko, kako je pripeljala svoja dva mladiča iz gozda.«
 

Obleko dodali kasneje

Poleg mozaikov in fresk ter oltarjev, ki jih je restavriral kot zaposleni v Mestnem muzeju v Ljubljani, danes včasih še opravi manjšo restavracijo. Nazadnje so s skupino obnovili dva stranska oltarja v cerkvici sv. Jakoba na Resniku na Pohorju. »Poleg kipov sv. Simona in Jude smo restavrirali kip sv. Marije z detetom. Že na prvi pogled se mi je zdelo vse skupaj nekako čudno. Ko sem pogledal od blizu, sem videl, da njena obleka ni stara, da je bila dodana kasneje.«


Previdno je odstranil belo obleko in bel trak z deteta. Izkazalo se je, da je kipec malega Jezusa, ki ga Marija drži v rokah, pravzaprav gol. Le na glavi ima zlato krono. »Vemo, da je bil oltar restavriran leta 1935, morda so takrat dodali trak prek deteta,« hudomušno pove Toman.

Opisana puritanska poteza cerkovnikov v tistem času ni bila osamljena. Ko so strokovnjaki leta 2007 restavrirali kipa sv. Marjete in sv. Jurija na konju v piranski stolnici sv. Jurija, se je izkazalo, da je imela sv. Marjeta v originalu razgaljeno dojko, pa so ji jo pred stoletjem zakrili z zelenim platnom. No, danes je taka, kot jo je izklesal umetnik.

Ko smo stopali po stopnicah navzgor, smo uzrli motiv klenega notranjskega drvarja, ki z voli vleče smrekovo deblo iz gozda. »Obstaja resnična zgodba, kako so leta 1884 prav tu posekali najvišji jambor za ladjarja Jazbeca v Trstu. Če verjamete ali ne, deblo je bilo visoko nič manj kot 64 metrov.«


Toman je pobrskal po virih in narisal 12 motivov, kako so domačini Rakitničani na roke posekali smreko, jo ogulili in spravili na težke vozove. »Najprej so jambor vlekli voli, več parov, šele po nižini proti Trstu pa konji.« Junija letos bodo v spomin na ta dogodek domačini pripravili repliko omenjenega jambora ob jezeru.