Naši ribiči svetovni podprvaki (FOTO)

Petčlanska ekipa Marina Pez Vela Open, v kateri sta bila poleg treh Slovencev še Kostaričan in Hrvat, je na nedavno končanem svetovnem prvenstvu ekip v ribolovu na sabljarke v Kostariki dosegla izjemen uspeh. Sašo Apostolovski, Boštjan Leben, Roman Uršič, Boris Pičuljan in Kevin Gannon so namreč postali podprvaki v tej disciplini lova na velike ribe.

Največji uspeh doslej

Prekaljeni ribič Apostolovski je kot kapetan mešane slovenske ekipe povedal, da jim je naslov prvakov ušel le za eno ribo. Po štirih tekmovalnih dneh je zmagovalna mehiška ekipa International Roosterfish Tournament v postavi Karen in Rodger Comstock, Judy in Rocky Franich ter Paul Steigerwald namreč ujela 4 sinje jadrovnice (Blue Marlin) in 14 pahljačastih mečaric (Sailfish) ter dosegla 4800 točk. Našo ekipo so premagali za 161 točk, saj so ob enakem številu veljavno ujetih rib (18) namesto ene pahljačaste mečarice ujeli eno zlato skušo, imenovano tudi delfinka, lampuga, dorado in mahi-mahi. Velja namreč pravilo, da pri sabljarkah ne šteje teža, temveč vsaka sinja jadrovnica prinaša 500 točk, pahljačasta mečarica pa 200 točk. Pri točkovanju tun in zlatih skuš je pomembna le teža. Ta je prinesla le 39 točk (namesto kilogramov uporabljajo funte), čeprav je njena preračunana teža znašala kar 17,7 kilograma. A te ribe je bil še posebno vesel novinec v naši ekipi Pičuljan, ki je nastopil kot gost iz Hrvaške, osvojil je namreč pokal za največjo tovrstno ribo. Seveda je sledilo slavje, Apostolovski pa je obljubil, da bodo prihodnje leto kot neposredno povabljena ekipa poskušali osvojiti naslov svetovnih prvakov.

Viceprvaki na zmagovalnem odru (od leve Sašo Apostolovski, Boštjan Leben, Kevin Gannon, Roman Uršič in Boris Pičuljan).

Mešana slovenska ekipa pred odhodom na ribolov prvega dne.

Da je bila konkurenca zelo huda, dokazuje tudi podatek, da je tretjeuvrščena brazilska ekipa Torneio de Peixes de Bico dosegla 4262,02 točke in bi nas lahko prehitela že z dvema mečaricama ali eno jadrovnico. Med 29 ekipami iz 19 držav ter 138 posamezniki je brez ujete ribe ostala le ena ekipa. Treba je vedeti, da med nastopajočimi ni amaterjev, temveč pravi profesionalci z večletnimi izkušnjami, ki so si pravico nastopa praviloma zagotovili z zmago na enem od številnih kvalifikacijskih turnirjev, organiziranih po vsem svetu.

Drago in naporno

Čeprav organizator prvenstva zagotovi čolne, kapitane, ribiške palice (lahko imaš tudi svoje) in vabe ter hrano, pa so glavni strošek še vedno več tisoč evrov vredne letalske vozovnice in prenočišča za pet ali več ribičev. Tako mnoge sicer kvalificirane ekipe iz Evrope sploh ne pridejo v Kostariko. Poleg tega, pravi Apostolovski, si je treba vzeti čas oziroma dopust. Naša ekipa je odšla čez lužo že 14 dni pred tekmovanjem, da je lahko trenirala in se pripravila.

Zmagovalna lampuga Borisa Pičuljana je tehtala 39 funtov oziroma 17,7 kilograma.

Proslavljanje ekipnega uspeha.

Sicer pa tako trening kot tekmovanje nista za vsakogar. Čeprav je v nekaj ekipah, tudi v zmagovalni, nastopilo tudi nekaj žensk, je ta vrsta ribolova na velike ribe še vedno predvsem v moški domeni. Potrebna je izvrstna telesna kondicija, sposobnost premagovanja slabosti na odprtem morju, obvladanje pravilne tehnike pri utrujanju in vleki zapete ribe, ogromno znanja in večletna praksa pa tudi zmožnost premagovanja izjemno visokih temperatur, podnevi je bilo vseskozi okoli 38 stopinj Celzija. Če k temu dodamo, da se je bilo treba vsak tekmovalni dan (bili so štirje) na jahto vkrcati ob 5.30, se voziti do lokacije na odprtem morju do 45 milj daleč, od 7.30 do 15.30 loviti ter spet dve uri potovati v pristanišče, je jasno, da je ta šport le za maratonce.

Tekmovanje

Treba je imeti tudi srečo pri žrebu ribiških čolnov in kapitanov; vsi čolni pač niso enaki pa tudi kapitani so različno vešči pri iskanju ugodnih lokacij. Naši so imeli pri tem kar srečo, saj so dvakrat ujeli po šest, enkrat pa po pet oziroma eno veljavno ribo.

Vlogo ima tudi pretkanost ujete ribe; našim ni nobena pregriznila predvrvice, jim je pa zmaga najbrž spolzela skozi prste tudi zaradi osmih snetih rib. Pomagalo jim ni niti to, da so se ob pojavu neželenih tun tem spretno izogibali. Pomembne so tudi lažne vabe brez trnkov; gre za umetne vabe živopisnih barv z dodatki mrtvih rib ali lignjev, ki jih vlečejo ob čolnu, da privabijo velike ribe iz globin (tam je morje globoko 3000 metrov, posamezne vzpetine pa so na 1500 metrih). Vmes je na različnih oddaljenostih od čolna še okoli šest pravih vab (za vse je predpisana mrtva riba kljunasti ščukec, ki najbolje posnema bežečo ribo in je podoben našim iglicam).

Mrtvi kljunasti ščukci so najprimernejši za vabo, ki jo ribiči vlečejo za čolnom.

Utrujanje zapete ribe, ki lahko tehta tudi več deset kilogramov, traja do pet minut, le pri težji sinji jadrovnici se to lahko razvleče celo na nekaj ur. Ker je treba ujeti čim več rib, si vsaka ekipa želi čim več manjših, in ker je treba vsako ujeto ribo snemati z videokamero, veljavna pa je šele, ko se dotakneš predvrvice na oddaljenosti od 9 do 12 metrov od čolna, je vseeno, a je velika ali ne, saj je prav vsako obvezno nepoškodovano spustiti nazaj v morje. Na tehtanje se odnese le lampuge ali tune, pa še to ne več kot dva primerka ene vrste na dan. V Kostariki velja, da se sabljark praviloma ne jemlje, saj jim te zagotavljajo pol milijarde evrov letnega prometa od prodaje turističnih ribiških dovolilnic. Za hrano je dovolj drugih rib. N