KAZINA
Kazina, zbirališče mestne smetane
V veliko stavbo v središču Ljubljane so zahajali tudi Prešeren, Čop, Kastelic in Smole.
Odpri galerijo
V njeni veliki dvorani je do leta 1959 zasedala slovenska ljudska skupščina. Foto: Boris Dolničar
Ker je članstvo kazinskega društva, v katerem se je zbirala ljubljanska meščanska smetana, po koncu napoleonskih vojn nenehno naraščalo, se je njegovo vodstvo odločilo za gradnjo samostojne stavbe, za katero mu je mestna občina namenila nezazidan prostor na vogalu Šelenburgove ulice (današnje Slovenske ceste) in Kongresnega trga, na severni strani parka Zvezda.
Tu je med letoma 1836 in 1838 pod vodstvom mestnega stavbnega mojstra Venceslava Vadlava zrasla klasicistična stavba, v katere pritličju so bili kavarna z biljardom za širše občinstvo, igralni sobi, kuhinja ter stanovanja za kavarnarja in osebje. Prvo nadstropje je bilo namenjeno le članom društva, ki so imeli na voljo veliko biljardno sobo, jedilni in kadilni sobi, čitalnici, dvorano za 400 ljudi, igralni sobi za nekadilce in jedilnici. Člani kazinskega društva, ki jih je povezovala želja po višji izobrazbi, seznanjanju z dogodki iz političnega in literarnega sveta ter zabavi v krogu dostojnih ljudi, so bili tudi pesnik France Prešeren, literarni zgodovinar Matija Čop, pesnik in bibliotekar Miha Kastelic in založnik Andrej Smole.
Ko se je v šestdesetih letih 19. stoletja ljubljansko meščanstvo začelo deliti na nemški in slovenski del, je Kazina postala izključno shajališče ljubljanskih Nemcev, zlasti nemških častnikov. Po letu 1918 je vlada stavbo nemškemu kazinskemu društvu odvzela in jo predala Jugoslovanski demokratski stranki, nakar je postala zbirališče liberalnega slovenskega meščanstva. Med drugo svetovno vojno je bil v njej najprej glavni štab italijanske in nato nemške vojske.
Po osvoboditvi so tu delovali različni državni organi, med njimi slovenska ljudska skupščina do 1959., ko se je preselila v današnje poslopje parlamenta. V prostore Kazine se je tedaj vselil Inštitut za novejšo zgodovino, ob njem pa se je pozneje zvrstilo še več drugih uporabnikov.
V njeni veliki dvorani je do leta 1959 zasedala slovenska ljudska skupščina. Foto: Boris Dolničar
Tu je med letoma 1836 in 1838 pod vodstvom mestnega stavbnega mojstra Venceslava Vadlava zrasla klasicistična stavba, v katere pritličju so bili kavarna z biljardom za širše občinstvo, igralni sobi, kuhinja ter stanovanja za kavarnarja in osebje. Prvo nadstropje je bilo namenjeno le članom društva, ki so imeli na voljo veliko biljardno sobo, jedilni in kadilni sobi, čitalnici, dvorano za 400 ljudi, igralni sobi za nekadilce in jedilnici. Člani kazinskega društva, ki jih je povezovala želja po višji izobrazbi, seznanjanju z dogodki iz političnega in literarnega sveta ter zabavi v krogu dostojnih ljudi, so bili tudi pesnik France Prešeren, literarni zgodovinar Matija Čop, pesnik in bibliotekar Miha Kastelic in založnik Andrej Smole.
Klasicistična stavba Kazine je bila v začetku 20. stoletja trdnjava ljubljanskih Nemcev.
Ko se je v šestdesetih letih 19. stoletja ljubljansko meščanstvo začelo deliti na nemški in slovenski del, je Kazina postala izključno shajališče ljubljanskih Nemcev, zlasti nemških častnikov. Po letu 1918 je vlada stavbo nemškemu kazinskemu društvu odvzela in jo predala Jugoslovanski demokratski stranki, nakar je postala zbirališče liberalnega slovenskega meščanstva. Med drugo svetovno vojno je bil v njej najprej glavni štab italijanske in nato nemške vojske.
Prešeren je prihajal tudi zaradi srečanj s Primičevo Julijo.
Po osvoboditvi so tu delovali različni državni organi, med njimi slovenska ljudska skupščina do 1959., ko se je preselila v današnje poslopje parlamenta. V prostore Kazine se je tedaj vselil Inštitut za novejšo zgodovino, ob njem pa se je pozneje zvrstilo še več drugih uporabnikov.
