Kako prepoznati, da otrok razmišlja o samomoru? Pozorni bodite na izrazite spremembe
Ob pretresljivem primeru smrti osnovnošolke, ki si je vzela življenje, psihologi in svetovalni delavci v šolah opozarjajo na porast duševnih težav med mladimi. Kriza koronavirusa je še dodatno razgalila rane, ki se v današnjem načinu življenja odpirajo že v tako mladih dušah. S psihologinjo Tino Podlogar z Inštituta Andrej Marušič Univerze na Primorskem, kjer deluje Slovenski center za raziskovanje samomora, smo se pogovarjali o tem, kako odkrivati te stiske mladih, kako prepoznati težnje po samomoru in kako posameznikom pomagati, da prebrodijo težave.
Iz šolskih svetovalnih služb ter tudi iz zdravstvenih ustanov v zadnjem obdobju prihaja vse več opozoril o številnih stiskah mladih, tudi o poskusih samomorov. Podlogarjeva pravi, da natančnih podatkov o povečanih trendih samomorilnosti med epidemijo koronavirusa nimajo, o njih je mogoče govoriti šele na dolgi rok. »Epidemija traja zadnji dve leti, doživljamo jo že nekaj časa in lahko govorimo o epidemični utrujenosti. A o časovnih trendih še ne moremo govoriti. Ves čas namreč prihaja do določenih nihanj,« je povedala, a potrdila, da v praksi veliko mladih potrebuje psihološko pomoč.
Kako prepoznati težave in samomorilne težnje?
»Gre za izjemno kompleksno področje, a vendar je smiselno, da smo pozorni na izrazite spremembe, ki si jih težko razlagamo. Tako na čustvenem kot na vedenjskem področju. Pri otrocih in mladostnikih so sicer spremembe neka stalnica. Če opazimo kaj, kar si težko razlagamo, denimo povečano pasivnost, agresivnost, tudi perfekcionizem, so vse to lahko znaki, da se pri posamezniku nekaj dogaja,« je povedala o tem, kaj lahko povzroči samomorilne misli.
Zelo pomemben znak so tudi medosebni odnosi: ko mladostnik izgubi pristen stik s starši, prijatelji ali z drugimi osebami, ko ni povezanosti, intimnega odnosa, ki bi ga pričakovali, ko umika pogled, se noče pogovarjati o svojih stvareh, se zapira v sobo in se umika iz dejavnosti, ki jih je imel rad. Prav tako se stiska kaže na telesni ravni: če potoži o bolečinah, manj je ali se pretirano najeda, če zaznamo spremembe v spanju, v načinu uporabe medijev, računalnika, telefona. »Če vidimo, da beži v ekran in pasivno preživlja prosti čas. To so vse lahko znaki, ki nas opozorijo, da bi bilo pomembno preveriti, kaj se dogaja. Posamezniki v hudi stiski okolico pogosto na neki način opozarjajo na to, da se z njimi nekaj dogaja, vendar pa so ta sporočila navadno težko razumljiva, dvoumna ali zelo prikrita ter jih lahko interpretiramo šele za nazaj.«
Kako pomagati? S pogovorom
Starši so pogosto prvi, ki lahko pomagajo. Kako? »S pogovorom. Najprej je treba ugotoviti, kaj se s posameznikom dogaja. Težava je, ko mladostnik nima dovolj dobrega stika s starši. V hitrem tempu življenja se zgodi, da ne opazimo stvari, zato je treba preverjati, kako je, kako se počuti, kako se spopada z izzivi, s katerimi se srečuje. Včasih odrasli pri mladostniku vidimo, da ima neke težave, a si mislimo, da ne gre za nič posebnega, sam pa lahko to doživlja zelo intenzivno, še zlasti, če ne ve, kako se tega lotiti. Starši lahko naredijo veliko, a treba si je vzeti čas,« pojasnjuje psihologinja. Mnogokrat mlade pestijo odnosi s prijatelji, njihov status v družbi, učne težave. Ko gre za vedenjske težave, se nekateri starši odzovejo s kaznijo, dejansko pa bi bilo za tega otroka v tej situaciji bolj pomembno, da najde stik s starši, še opozarja Podlogarjeva.
Srž težav, ki vodijo v samomorilnost, je zelo pogosto pomanjkanje pristnih odnosov, občutek, da je v breme, da ni dovolj dober, da se ne zna odpreti. »Če se nekdo znajde v taki stiski, pa naj gre za kakršno koli težavo, in ima občutek, da se nikomur ne more zaupati, da ga nihče ne bo razumel, to zanj postane nekaj brezizhodnega. Tako se začnejo pojavljati misli o samomoru. Če se mu uspemo približati in mu pokazati, da je vse mogoče rešiti, ga lahko spodbudimo k temu, da začne razmišljati o tem, kako bi reševal težave,« pojasnjuje.
Ko se zgodi samomor učenca ali dijaka – smernice, namenjene šolskemu kolektivu, ki se sooči s samomorom svojega učenca ali dijaka.
Izjemno pomembno vlogo pri tem igrajo tudi učitelji in svetovalni delavci, ki morda celo prej opazijo težave kot starši. »Dobro je, da učitelji s svojim zgledom dajo vedeti, da se težave dajo reševati, da smo vsi zmotljivi, da se vsem lahko zgodi, da se znajdemo v takšnih situacijah. Da otrok začuti, da je morda učitelj tisti, h kateremu se lahko obrne, da bi ga razumel. Pomembno je, da učitelji ta sporočila vsak dan podajajo na neki subtilen način.«
Kako pristopati do učencev, ki jih je prizadela tragedija?
Podlogarjeva pravi, da je odkrita komunikacija s starši povsem primerna in v skladu z nedavno izdanimi smernicami za postvencijo na šoli, ki so bile oblikovane v okviru delovne skupine strokovnjakov s tega področja. »Transparentna komunikacija do staršev je pravzaprav nujno potrebna. Kako te stvari potem prehajajo naprej, pa je drugo vprašanje,« je opozorila na previdnost poročanja o tej izredno občutljivi tematiki.
Z učenci, ki so izgubili sošolko, se je treba nujno odprto in transparentno pogovoriti, najbolje kar znotraj institucije. »Otroci se bodo o tem pogovarjali sami, na hodniku, začnejo se govorice in marsikaj lahko pride na dan. Če se ne pogovorimo, ne vidimo čustvenih odzivov otrok o tem. Moramo si vzeti čas, jim biti na voljo in to temo odprto nasloviti.«
