INTERVJU

»Največja solidarnost je, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh«

Objavljeno 11. oktober 2018 14.15 | Posodobljeno 11. oktober 2018 14.50 | Piše: T. V.
Glavna izvršna direktorica AmChama Slovenija je spregovorila o nekaterih obtožbah na svoj račun.
Ajša Vodnik. FOTO: Leon Vidic, Delo
LJUBLJANA – Organizacija AmCham Slovenija se je v zadnjem času znašla v medijih zaradi spora z delom slovenske politike, ki ji je med drugim očital, da lobira za interese, ki naj bi bili nasprotni interesom Slovencev in da naj bi podprli program ene izmed strank. Med drugim naj bi, kot so v javnem pismu zapisali v stranki Levica, pozivali k privatizaciji javnih servisov in razprodaji javnega premoženja.

Ajša Vodnik, glavna direktorica AmChama Slovenija, ob tem pravi, da so včasih slišani samo še tisti, ki najbolj kričijo. Kaj še je povedala, preberite v spodnjem intervjuju.

Pravite, da je AmCham tarča sistematičnih napadov in poskusov diskreditacije. Kaj ste mislili s tem?
V nekaterih medijih se pojavljajo neresnice. Poskuša se ustvarjati vtis, da ne delujemo v interesu Slovenije, slovenskega gospodarstva in slovenskih državljanov, kar je popolna laž. Ustanovili so nas člani, ki so slovenska in mednarodna podjetja. V naši poslovni skupnosti priložnosti in optimizma imamo več kot 370 podjetij in 5000 ljudi različnih profesij, iz različnih sektorjev, različnih starosti, tudi tujce, ki delujejo v Sloveniji, večinoma pa so to Slovenci. Vse, kar počnemo, prihaja od članov, zato poskušamo postavljati platformo za dialog in pogovore predvsem o tistih stvareh, ki najbolj težijo naše člane oziroma tam, kjer vidijo največ izzivov ali pa največ priložnosti. V enem mediju se ves čas pojavljajo neresnice, ki so zelo podobne pismu, ki smo ga dobili od Levice. Zelo radi odgovorimo na vsako vprašanje, zato se želimo z vsakim tudi srečati in nam je žal, da ni te samozavesti, da se srečaš in pogovoriš. Tuja nam je misel ali pa taka družba, kjer se nismo sposobni pogovarjati.

Kaj mislite, da je v ozadju teh napadov?
Res ne razumem. Ravno zato smo se želeli pogovarjati, da bi pojasnili, kaj delamo. Ne razumem, zakaj takšno zavračanje našega delovanja. Ne razumem tudi, zakaj se napačno razmišlja o državi, kot so ZDA ali pa Rusija in Kitajska. Prepričanje, da je predsednik država, je napačno. Predsednik je bil lahko izvoljen, vendar je v ZDA 380 milijonov ljudi. Tudi oni imajo odprt dialog in se pogovarjajo, kaj je prav in kaj ni. Včasih mi je smešno, po drugi strani pa skrb vzbujajoče, saj če laž dovolj dolgo ponavljaš, lahko postane resnica. Mi ne želimo, da laž postane resnica, zato se tudi odzivamo. Marsikdo mi tudi reče, pusti, češ da je brez zveze, mi pa mislimo, da je resnico dobro vedno znova ponavljati. Včasih se zgodi, da so slišani samo še tisti, ki najbolj kričijo. To za družbo, za njen razvoj ni dobro. To prej ali slej privede do tega, da tistih priložnosti, ki so glas razuma, optimizma, potem ni več.

Srečanja ali pogovorov z Levico ni bilo?
Ne. Mi imamo še vedno odprta vrata, veseli bomo pogovorov v kakršni koli obliki: lahko so javni ali na štiri oči. Pripravljeni smo se pogovarjati, saj ne želimo biti prepotentni. Zame to, da se z nekom nisi pripravljen pogovarjati, pomeni, da misliš, da si nekaj več. To se mi ne zdi prav. Tako ne vzgajam svojih otrok in ne želim, da tako funkcionira družba.

Kaj pa s kom drugim iz vlade?
Mislim, da bodo vlada in ministri delali v interesu državljanov Slovenije in tudi v interesu gospodarstva, kajti to je zelo povezano. Veselim se, da bomo z ministrom za javno upravo delali na partnerstvu za spremembe, da je imel modrost in tudi samozavest, da je podprl projekt, ki je zelo pozitiven. Veselim se srečanja tudi z vsemi drugimi ministri. Prepričana sem, da bodo, ko jih bomo povabili, sprejeli povabilo in bodo naši gosti. Zdi se mi, da vlada poskuša delati v interesu državljanov in s tem razume, da je zelo pomembno, da je odprta za slovensko in mednarodno gospodarstvo. Teh srečanj se veselim. Z nekaterimi ministri smo že na njihovih prejšnjih mestih veliko sodelovali in ne vidim razloga, zakaj ne bi tudi še naprej.

Kako si razlagate dejanja oz. besede Levice? V spor so se zapletli z vami, s podjetniki, omenjali so nacionalizacijo, sicer potem rekli, da je šlo za provokacijo … Gre za populizem?
Težko rečem. Nisem še imela priložnosti pogovarjati se z njimi, zato bi jih tudi kot državljanka rada vprašala, kako oni vidijo gospodarski model, saj si ga iz drobcev v medijih ne znam čisto predstavljati. Težko si predstavljam, da zelo verjamejo v to, je pa res, da so precej mladi ljudje. Dobro je, da so aktivni in da skušajo na ta način prispevati. Spomnim se še prejšnjega sistema in stvari, na katere gledajo z nostalgijo, a morda ni bilo najlepše. Ne želim, da bi bili moji otroci tako vzgajani in da bi bil to sistem, kjer se poskušamo osamiti. Zaupam v to, da smo v EU in da smo preveč povezani, da bi do tega res lahko prišlo. Se pa nekatere stvari res delajo morda preveč lahkotno in včasih investitorji in podjetja (slovenska in tuja) ne odidejo samo zaradi pogojev, ampak zaradi odnosa. In odnos trenutno ni najboljši.

So bili kakšni odzivi ali vprašanja vaših mednarodnih partnerjev glede tega, kaj se dogaja z Levico in vlado?
Seveda. Vesela sem, da imamo velik krog podjetij, ki nam zaupajo. Seveda so nas vprašali, kaj se dogaja. Vedno skušamo biti iskreni in izraziti svoj pogled, hkrati pa se tudi zavzeti za Slovenijo, ker zaupamo v to Slovenijo, ker vidimo, da je veliko priložnosti, da imamo izjemne ljudi, da se tukaj da veliko doseči. Zato poskušamo stvari, ki gredo v ekscese – po mojem mnenju je to tudi bilo – omiliti in povedati, da so pač obdobja, ki so pregreta, in da ni treba tako zelo resno tega gledati. Tisti, ki jih to zanima, že imajo interes, toda morda kdo sploh ne vpraša in se odloči drugače. Želim si, da bi se znali pogovarjati med seboj in znali imeti odprt dialog. Nič hudega, če se ne strinjamo. Mi nikoli ne bomo zagovarjali sistema, ki je krut kapitalizem, ker je to brez zveze. Mogoče pa bi kdo moral opaziti, da je v tem času prišlo do veliko sprememb in da so se podjetja zelo transformirala, da so zelo družbeno odgovorna, sploh tista, ki si želijo imeti najboljše ljudi. Nova generacija zahteva nekaj čisto drugega kot samo plače. Želijo si, da bi imeli vpliv, da bi lahko izboljševali svet. In to podjetja tudi razumejo. Zato ustvarjajo drugačne razmere dela, a seveda ne vsi. Še vedno smo priča neustreznim razmeram za delo, a ne smemo tega posploševati, saj potem ustvarjamo občutek, da smo tretji svet, kar pa nikakor nismo. Tukaj bi morali biti iskreni do sebe. Na srečo smo v fazi v gospodarstvu, kjer je ogromno priložnosti. Dobro bi bilo, da v tem obdobju naredimo kakšno reformo, ker ni nujno, da za ovinkom ni kakšne nove krize. Seveda imajo nekateri manko izobrazbe in tem je treba pomagati, moramo biti solidarni. Zame je največja mera solidarnosti to, da se vsakdo trudi po svojih najboljših močeh. Ne zdi pa se mi solidarno, da nekdo ne dela in pričakuje od drugih, ki veliko delajo, da bodo samo solidarni. Absolutno sem za solidarnost za tiste, ki ne morejo, za tiste, ki lahko prispevajo k družbi, pa si želim, da bi bili tudi oni solidarni in bi se trudili po svojih najboljših močeh.

Kakšno je vaše sodelovanje oziroma odnos z ameriško ambasado?
Z ameriško ambasado smo partnerji. Sodelujemo tudi z vsemi drugimi ambasadami, kajti naši člani so mednarodni, od Nemcev do Kitajcev, Rusov in Slovencev. Veliko stvari delamo skupaj z Američani, tudi poletno šolo za podjetništvo. Smo v prijateljskih odnosih. Tudi v našem svetu guvernerjev sedi predstavnica veleposlaništva, ki pa nima volilne in glasovalne pravice, je pa zraven tudi zato, da se več pogovarjamo. Jih zelo spoštujemo, nismo pa obvezani izvajati nobenih politik, ker smo samostojna pravna oseba, financirana, ustanovljena in vodena od članov.

image
Levica se kot edina stranka ni odzvala povabilu AmChama. FOTO: Blaž Samec
Kako ste bili presenečeni, ko ste izvedeli, da ste po mnenju nekaterih slovenskih politikov prav vi kot vodja zbornice kriva za »uničenje sindikalnega gibanja v ZDA« in podobno?

Nočem biti žaljiva v svojih izjavah, bom pa rekla samo to, da se mi zdi skrajno naivno, da se mi pripisuje čisto prevelik vpliv. To je nenavadna izjava in glede na to, da sem nekdanja novinarka, tudi znam razumeti, kako se dela 'fake news' in se dajejo v kontekst stvari, ki nimajo stika z realnostjo. Ljudje ne berejo več od črke do črke, ampak počez, in potem je fino, če so zraven kakšne stvari, ki so popolne izmišljotine. Nenavadno je, da nekdo pomisli, da imamo mi neposreden vpliv na delo predsednika Trumpa. Smo najlepša država na svetu, to je dejstvo, edina z ljubeznijo v imenu, ampak tega vpliva pa nimamo.

Ste zaznali, da bi koga, ki bi prišel v Slovenijo, ki se je zanimal, te izmišljotine, kot pravite, odvrnile od sodelovanja z vami konkretno ali pa od prihoda v Slovenijo?
Gospodarska javnost ima seveda svoj pogled na to. Če bi bila oportunistična, bi rekla, da smo s tem dobili še več pozornosti. A v tem primeru bolj gledam na družbo, kaj to pomeni za družbo, če se bomo začeli tako pogovarjati. Če kdo zaradi tega ni prišel, ne vem. So pa investitorji pozorni in čakajo ter spremljajo, kaj se bo zgodilo. Priložnosti je kar veliko, trenutno je veliko denarja v obtoku, ni pa nujno, da bo vedno tako. Meni je bolj hudo, ko je nekdo že tukaj, pa začne razmišljati, da ne bi bil več, pa naj gre za slovenske podjetnike ali za tuje lastnike. Stvar, ki jo vedno poskušam poudarjati in res verjamem v njo, je, da ne obstajajo tuja podjetja. Obstajajo samo podjetja v tuji lasti in podjetja v slovenski lasti. Ker če podjetje zaposluje Slovence, če ustvarja delovna mesta tukaj, plačuje davke tukaj, zame to ni tuje podjetje. Zame je to podjetje v tuji lasti. Tuje lastništvo dostikrat prinaša tudi pozitivne stvari; vpetost v globalne, dobaviteljske verige, prenos znanj, kroženje možganov. Jaz si želim, da bi bilo več slovenskega kapitala. Ampak tukaj delamo nelogične stvari. Če poskušaš obdavčiti vse pasivne dohodke, to pomeni, da tudi tiste upokojence, ki so morda bili nagrajeni z delnicami podjetja, jih s tem kaznuješ in bodo razmišljali, da bi jih prodali. Skratka, še manj Slovencev bo lastnikov, kar je škoda. Zato so ti izleti v neznano, ko nekaj rečeš in ne razumeš ali nočeš razumeti ali pa enostavno samo želiš biti viden, niso zelo varna stvar. In včasih je zelo enostavno nekaj reči, potem pa je težko potegniti nazaj. Tudi če kdaj ne misliš tako, ima to, kar si rekel, posledice, tudi če se potem ne bo dejansko zgodilo. Enako je z odločanjem. Vsakič, ko se ne odločiš, si se že odločil. Prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja ali besede nam včasih malo manjka.

Veliko delate z mladimi. Hkrati pa ravno te ideje Levice padejo na plodna tla pri mladih, ki imajo nostalgijo po Jugoslaviji, pa sploh živeli niso v njej. Koliko je razvita ideja o podjetništvu med mladimi?
Težko je posploševati. Kot mlad človek se želiš upirati stalnosti, in ko slišiš lepe vrednote v smislu 'vsi bomo vse imeli', jih seveda zagrabiš. Saj če bi bile realne, sem prva za to, da smo vsi enaki. Kot družba moramo imeti več in potem bo vsakdo iz družbe imel več, lepo in dostojno življenje. Mladi, s katerimi mi delamo, so zelo fokusirani, imajo izjemne vrednote, radi imajo Slovenijo in si želijo prispevati. V svetu guvernerjev, v upravi AmChama, imamo vsakokratnega zmagovalca – 'top potencial leta', saj si želimo, da je slišan tudi glas mladih. Jaz ne vem, kaj si želi 30-letnik in se mi zdi prav, da ga vprašaš. In da si toliko samozavesten, da se pustiš podučiti. Hkrati pa se bomo morali tudi mi in mlajši od nas zavedati, da je demografska slika taka, da se staramo in da bomo skušali vsak člen v družbi vključevati čim dlje. Vsak posameznik je odgovoren, da se bo čim dlje izobraževal, saj ni več tega, da greš v pokoj in je konec zabave, delamo dlje. Truditi se moramo, da bomo tudi starejše vključevali v družbo. Včasih me je groza, kaj delamo z upokojenci. Zakaj tistim, ki želijo delati, jemljemo pokojnino. Če želi nekdo dodatno delati, zakaj ne more imeti dodatnega zaslužka in zakaj rečemo, da je grozno, da mora delati? Sklepam po mojem očetu, ki rad dela, ki rad kreira. Zakaj bi ga morali dati v dom za ostarele in naj tam umre? Če se ne bomo znali pogovarjati medgeneracijsko, med različnimi narodi, to ni v redu. Zato si želimo imeti tudi v politiki in gospodarstvu samozavestne ljudi, ne pa prepotentnih, ki se ne znajo pogovarjati. Ni nujno, da se strinjajo, morajo pa se znati pogovarjati, saj nas različnost bogati.

Omenili ste partnerstvo za spremembe. Kakšni so konkretno dosežki tega?
Ravno zdaj smo vstopili v peti krog partnerstva za spremembe. V štirih krogih je sodelovalo devet ministrstev, dve vladni službi, sedem upravnih enot in 67 podjetij. Izvedli smo 170 izmenjav med javnim sektorjem in gospodarstvom, izmenjalo pa se je 221 zaposlenih. Lani so reševali tri izzive. Združenje Manager si je zadalo nalogo zmanjšati papirne račune in so se skoncentrirali na šole in vrtce. Papirno poslovanje jim je uspelo zmanjšati. Pobuda 'Inženirke in inženirji bomo' je ozaveščala mlade, da smo per capita prvi na svetu po številu inženirjev. 'Snežna kepa' je začela delati na prototipu države za talente in je postavila definicijo talenta za gospodarstvo, sedaj pa nadaljujejo in bodo v roku pol leta definirali, kaj pričakujejo mladi od države, da bi živeli v njej ali se preselili vanjo. Največji rezultat poleg številk pa je po mojem mnenju to, da smo se začeli bolje razumeti in pogovarjati, da znamo vzpostaviti dialog. Na ministrstvih in javnih agencijah zdaj bolje razumejo gospodarstvo, hkrati pa gospodarstvo javne uprave ne vidi zgolj kot strošek.

Ali menite, da so po teh izmenjavah npr. v javni upravi kaj spremenili?
So. Tudi znotraj javne uprave so se kakšni procesi malo spremenili, optimizirali. Ni šlo za revolucijo, šlo pa je za evolucijo. V partnerstvu za spremembe se je generiralo veliko pozitivne energije, razumemo drug drugega. Tudi gospodarstvo včasih prepotentno pride in reče: tole uresničite. Priznam, da smo začeli tudi v AmChamu drugače komunicirati, ko smo ugotovili, da mogoče delamo nekaj narobe, ko smo prišli in rekli: »Mi smo gospodarstvo, mi zahtevamo, mi vas plačujemo, uresničite to.« Ne. Oni so servis za nas in marsikdo ogromno dela. Sama sem včasih zagovornica obeh strani, ko skušam povedati, da so vsi dobri, da se le ne znajo pogovarjati. Zato je dialog za nas tako pomemben. In zato zavračamo družbo, kjer ni dovolj samozavesti ali pa je preveč prepotentnosti, da bi znali voditi dialog. Mislim, da gre za strah. Če česa ne veš, je morda lažje reči, da te ne zanima, kot pa da bi se izpostavil in pustil podučiti. V tem svetu se bomo morali naučiti, da popolnoma nič ne vemo in da se bomo morali do konca življenja učiti. Zelo ponosna sem tudi, da imamo v okviru platforme Young mentorski program, v katerem je vsako leto 100 ljudi, 50 top menedžerjev in 50 mladih. Tudi jaz imam vedno kakšnega mentoriranca in se več naučim od njih kot oni od mene. Zato kdaj morda tudi čustveno reagiram, ker ne bom dovolila, da se uničijo pozitivne stvari zaradi nekih interesov.
Deli s prijatelji