USODEN JE BIL 13. POLET

Kako so padle Maggiejine hlačke

Objavljeno 24. marec 2019 15.29 | Posodobljeno 24. marec 2019 15.29 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda

Pred 75 leti je 2. aprila pri Gracarjevem turnu pod Gorjanci strmoglavilo poškodovano ameriško letalo, vseh deset vojakov pa so rešili partizani.

Brane Kromar s knjigo, ki bo kmalu izšla v slovenskem jeziku. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Maggiejine hlačke pomenijo povsem nekaj drugega, kot je naša prva misel ob tej besedni zvezi. Gre za naziv ameriškega letala, bombnika B-24, ki je strmoglavilo pri Šentjerneju, točneje pri Gracarjevem turnu, pri vrnitvi v bazo v Italijo sta ga namreč zadela nemška lovca. To se je zgodilo pred 75 leti, vseh 10 članov posadke, ki so pred strmoglavljenjem skočili na območju pod Gorjanci, so rešili domačini in partizani.

Spomin na dogodek, ki je proti koncu druge svetovne vojne dodobra vznemiril Dolenjce, bodo v krajih pod Gorjanci zaznamovali s prevodom knjige Final Flight of Maggie's Drawers, ki je izšla v Ameriki pred dvema desetletjema, spisal jo je ameriški publicist Ray E. Zinck po spominu preživelih članov posadke, predvsem pilota. V slovenskem jeziku nosi naslov Zadnji let Maggiejinih hlačk, predstavili jo bodo ob predvajanju filma o pričevanju očividcev, govoril pa bo tudi Stanko Kušljan, kronska priča reševanja padalcev.

image
Maggie in njene hlačke

Osrednja prireditev bo 6. aprila pri gradu Gracarjev turn, ko bodo odkrili spominsko ploščo, v prireditev se bo vključilo tudi slovensko vojaško letalstvo, ki bo uprizorilo dogajanje v zraku tistega usodnega dne, le da letalo ne bo strmoglavilo, pa tudi požara, ki ga je povzročilo ameriško letalo, ne bo. Takrat je namreč zgorel velik kozolec toplar ob gradu, vžgal se je tudi hlev.

Ne boste nas zadeli!

»Naziv letala je kontroverzen. V zgodovini strelstva v Ameriki je bila rdeča zastava sinonim za zgrešeno tarčo na streliščih. Če strelci niso zadeli, so dobili signal z rdečo cunjo. Na tem letalu je to pomenilo sporočilo nemškim protiletalskim silam in lovskim letalom: ne boste nas zadeli, srečno se bomo vrnili v bazo v Italijo,« je naziv letala in tudi knjige pojasnil Brane Kromar, upokojeni obrambni diplomat.

Drugega aprila 1944 se še živo spominja Stanko Kušljan, Šentjernejčan, ki bo 30. maja dopolnil 100 let. »V tistem času sem bil v 3. bataljonu Cankarjeve brigade. Na Gornji Težki Vodi smo pred domobranci in Nemci varovali cesto Novo mesto–Metlika, da ne bi vdrli v Belo krajino. Z Žuničem sva bila mitraljezca na položaju pri Pogancih. Videla sva, kako je avion letel čisto nizko nad nami, zakrožil je, poletel spet nazaj proti Šentjerneju, takrat pa smo opazili, kako so z njega poskakali padalci. Eden je padel kakšnih 200 metrov od naju, bila sva na vzpetini, zato sva vse zelo dobro videla. Tudi belogardisti, ki so bili bolj oddaljeni, so ga videli in že začeli teči proti njemu, takrat pa je Žunič začel streljati, in ko je zapel mitraljez, so se ti obrnili,« se spominja 99-letnik.
Do Američana je šel najprej Viktor Kečkeš, vzel mu je padalo in ga prignal do preostalih partizanov. Nekaj je govoril, a ga ni nihče nič razumel. »Potem je začel govoriti 'bum bum bum' in mahati z rokami, mi pa smo mu pokazali, da so tam drugi. Bil je lepo oblečen, mi pa smo izgledali ubogo, revno. Kakšno uro je bil pri nas. Bolj smo se gledali kot pogovarjali in imel sem občutek, da se pri nas počuti varno. Že prej je namreč vedel, da bo rešen, če bo prišel v roke partizanov. Takrat smo mislili, da bo k nam prišel še kdo, a ni. Potem ga je patrulja peljala v štab bataljona, od tam pa na Gornjo Težko Vodo, kjer se jih je zbralo več. Od tam so šli v Podgrad v štab brigade. Dve noči so prenočili v župnišču. To sem izvedel pozneje, po vojni, ko sem navezal stik z Edijem Šelhausom, ki je pomagal članu posadke Joeju Maloneyju raziskovati zgodovino ameriškega bombnika,« je ob našem obisku zbrano govoril Kušljan.

Nihče od Američanov ni več živ

Maloney, ki je bil v sestreljenem letalu mitraljezec v repu letala, in Kušljan sta se prvič srečala leta 1993 na proslavi v Beli krajini, ko je Kušljan izvedel podrobnosti o usodi padalcev, sta pa stkala pristno prijateljstvo, enkrat ga je Maloney z ženo obiskal tudi v Šentjerneju. Skupaj so si ogledali kraje, ki so ga zaznamovali, vse je poslikal. Frančiška Šparovec s Težke Vode, ki ga je našla, ko je skočil z letala, je z motiko prišla do njega, rekla je, da je hotela dobiti padalo, da bi se oblekla. Maloney je umrl za božič leta 2017, prav tako ni živ nihče več od deseterice rešenih Američanov. »Vsako leto mi je nekajkrat pisal, zdaj sva v stikih z njegovo ženo. Enkrat mi je pisal še en član posadke, poslal mi je celo ček za 200 dolarjev in se zahvalil partizanom, ker smo jih rešili,« se je nasmehnil Kušljan, ki je imel takrat 24 let in nikoli ni izvedel, kateremu padalcu je pomagal.

Vsi so bili nepoškodovani

Na nosu ameriškega bombnika je bil naslikan lik mladenke Maggie, ki je bila pomanjkljivo oblečena, imela je rdeče hlačke. To je bilo za sovražnike simbolno sporočilo: zgrešili ste nas! Za letalo je bil usoden 13. polet nad sovražne cilje. Kljub vsemu je lepa Maggie izpolnila svojo obljubo, saj je bilo vseh 10 letalcev, ki so skočili iz zadetega bombnika, nepoškodovanih.

»S prireditvijo želimo obuditi spomin na dogodke, ko sta se v teh težkih časih pokazali velika človečnost in nesebičnost pri reševanju ljudi, ki so nam prišli pomagat in razbijat sovražnika. Pričakovano so se bali, da bodo zadeti, a vedeli so, da lahko računajo na pomoč slovenskega naroda,« je poudaril Jože Konda, upokojeni častnik Slovenske vojske, eden od entuziastov za obuditev dogodka izpred tri četrt stoletja.

V pripravi dogodkov ob 75-letnici sestrelitve ameriškega letala sodelujejo občina Šentjernej, ZZB NOV Občinska organizacija Šentjernej, Filozofska fakulteta v Ljubljani – oddelek za zgodovino, Geografski inštitut Antona Melika in Park vojaške zgodovine Pivka. Pri izidu knjige v slovenskem jeziku in postavitvi spominskega znamenja sta pomagala domačina Ivan Kralj (Arex) in podjetje Pio oziroma Andraž Rumpret.
Deli s prijatelji