BOJ Z BOLEZNIJO

FOTO: 22-letna Ana zbolela za rakom: tekle so ji debele solze

Objavljeno 11. maj 2019 09.39 | Posodobljeno 11. maj 2019 10.06 | Piše: N. Č.

Spregovorila je o poteku bolezni in povzela stranske učinke kemoterapije.

Ana Sajovic pred boleznijo. FOTO: Instagram
Študentka zdravstvene nege Ana Sajovic iz Celja je ena izmed mnogih, ki je iz ust zdravnika slišala: »Imate raka.« Po tem stavku se je njeno življenje spremenilo. »Rada bi svetu in predvsem naši mali Sloveniji pokazala, kakšno je življenje z rakom, rada bi ljudem odprla oči in hkrati ustvarila ozaveščenost predvsem glede hodgkinovega limfoma – hkrati pa bi rada pokazala, da mi je ta izkušnja dala več, kot bi si lahko kadar koli zamislila,« je zapisala Ana, ki ima svoj blog nasmejAna.

Novembra 2018 so ji na onkološkem inštitutu potrdili, da je zbolela za hodgkinovim limfomom. Za njim obolevajo ljudje vseh starosti, najpogosteje pa med 15. in 34. letom ter po 50. letu starosti. »Vzroki za nastanek limfomov ostajajo pri večini oblik neznani, pri nekateri podtipih pa obstaja vzročna povezava z virusnimi ali bakterijskimi okužbami,« nam je pojasnila Ana.

image
Takšna je bila njena bezgavka nad ključnico – eden izmed simptomov hodgkinovega limfoma. FOTO: Osebni arhiv

Čez noč se ji je nad ključnico pojavila povečana bezgavka v velikosti namiznoteniške žogice. Bila je neboleča in premakljiva, a ker je bila bezgavka čvrsta, so ji zdravniki opravili punkcijo in bezgalko odstranili.

Pred mesecem dni, ko je dopolnila svoj 23. rojstni dan, je končala kemoterapije, sedaj pa so jo začeli obsevati. Pravi, da vse poteka po načrtih in da doslej ni bilo hujših zdravstvenih zapletov. Ob tem jo bodri tudi dejstvo, da v povprečju 75 odstotkov bolnikov po ustreznem zdravljenju tudi ozdravi.


Ko je izvedela za diagnozo, je postalo obiskovanje bolnišnic njen vsakdanjik. »V času zdravljenja sem bila mnogokrat v bolnišnicah. Na kemoterapijah, pa potem hospitalizirana zaradi slabe krvi in zaradi okužb. Sedaj se še obsevam,« pravi Ana. Doslej ji zdravje ni hudo zanihalo. »So nekateri stranski učinki, ki poslabšajo kakšen dan, vendar se vse to da prebroditi.«

 

Lasje so ji začeli izpadati v šopih


V zadnjem blogu je zapisala, kako je sprejela izgubo las. »Takoj ko sem izvedela za diagnozo in ko so za zdravljenje predvideli kemoterapije, sem planila v jok zaradi svojih las. Lasje veljajo za simbol ženstvenosti, ženske, ki so brez las, pa definitivno nezavedno vzbujajo pozornost.« 


Lasje so ji začeli odpadati 14 dni po prvi kemoterapiji. »Izpadali so v celih šopih, kot da bi si odrezala čop – grozno.« Ker je bila tisti čas hospitalizirana v bolnišnici zaradi febrilne nevtropenije, je na pomoč poklicala kar očeta in fanta, ki sta jo rešila muk z britjem glave.

Lasuljo si je uredila prek zdravstvenega zavarovanja, saj pacientom pripada kot medicinskotehnični pripomoček. »Od zavarovalnice dobite okoli 80 evrov, preostalo doplačate. Seveda za 80 evrov dobite osnovno lasuljo (kratke lase), dolgi lasje so takoj dražji. Priporočam, da si vzamete čas in poskusite nekaj lasulj, da dobite občutek, da vam v redu 'stoji' na glavi.«


Imeli ste hudo obliko kemoterapije. Kakšne posledice ste čutili?


Citostatiki imajo stranske učinke, kot jih imajo vsa zdravila. Najpogostejši stranski učinek kemoterapije je predvsem alopecija oziroma izpadanje las, sicer pa mi je bilo ob zdravljenju slabo, prišlo pa je tudi do okvare ustne sluznice. »Zaradi kemoterapije sem imela slabo kri, bila sem utrujena, nevtropenična, izgubila sem menstruacijo. Kasneje pa je kot posledica kemoterapije prišlo tudi do okvare nohtov. Sedaj po kakšnem mesecu se stanje počasi stabilizira, a ker sem še vedno brez menstruacije, imam navale vročine.«

image
Lasje po kemoterapiji izpadajo postopoma. FOTO: Osebni arhiv

Kako daleč ste z zdravljenjem?

»V prejšnjem mesecu sem končala s kemoterapijami, sedaj so me začeli obsevati.«


Ali poteka vse, kot bi moralo?


»Za zdaj ja.«

Kakšne so vaše izkušnje z zdravstvenim sistemom?


»Sama imam dobre izkušnje. Seveda bi bilo marsikaj treba še izboljšati, pa vendarle smo lahko srečni, da živimo v Sloveniji in da imamo urejeno zdravstveno zavarovanje. Spoznala sem ogromno pacientk iz Amerike, ki so morale zbirati denar prek fundacij, da so si lahko plačale zdravljenje. V Sloveniji imamo vse plačano prek zavarovalnice, a še vedno nismo zadovoljni. Urejeno imamo celo patronažno službo za odvzem krvi na domu, urejen prevoz prek reševalne službe, na recept dobimo vsa zdravila, a še vedno ne znamo biti zadovoljni in tarnamo, ker moramo čakati 15 minut dlje, kot je zapisana ura na kartončku. Mogoče pretiravam, ampak mislim, da smo lahko srečni in hvaležni, da imamo možnost tako obsežnega zdravljenja, česar marsikdo po svetu nima.«

Boj z boleznijo je seveda nadvse zahteven. »Je težko, pa vendarle z nasmeškom in pozitivo premagujem vsak dan, to me drži pokonci, tako da se lahko borim z vsemi štirimi,« pravi nasmejana Ana.
Deli s prijatelji