APITERAPIJA

Čebelji piki in pridelki lajšajo raznovrstne tegobe

Objavljeno 05. maj 2020 14.32 | Posodobljeno 05. maj 2020 14.32 | Piše: Primož Hieng

Apiterapija je postala živa kulturna dediščina. Zdravljenje z medom pri nas prvič izpričano v 18. stoletju.

Vse več čebelarjev se ukvarja z apiterapijo.
Med zadnjimi vpisi v slovenski register žive kulturne dediščine so aprila, kar je še posebno zanimivo, vpisali apiterapijo. »Apiterapija obsega na tradicionalnih znanjih, izkušnjah posameznikov in kliničnih raziskavah temelječe preventivne in kurativne metode zdravljenja ljudi in živali s pomočjo zdravilnih učinkovin čebeljih pridelkov in čebel. Nekateri čebelji pridelki so v rabi za samozdravljenje in kot del komplementarne medicine,« so zapisali v obrazložitvi.
 

Terapije v čebelnjakih


Za apiterapijo je pomembno, da so čebelji pridelki kakovostni in pridobljeni skladno z dobro prakso. »Čebelji pridelki, kot so med, cvetni prah, propolis, čebelji vosek, matični mleček, čebelji strup in apilarnil, sok iz osem dni starih trotovskih ličink, so v rabi za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni. Najbolj razširjena in vsestranska je notranja in zunanja uporaba medu. Propolis spada med odlična sredstva z antibiotičnimi učinkovinami, čebelji strup pa se uporablja zlasti za zdravljenje revmatičnih obolenj,« lahko preberemo v obrazložitvi za vpis v register kulturne dediščine.
Začetnik moderne apiterapije
Čeh dr. Filip Terč je bil v Mariboru uveljavljen kot uspešen zdravnik splošne prakse in izkušen čebelar. Imel je tudi pomembno vlogo na področju družbenopolitičnega in družabnega življenja. Leta 1878 je postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva, bil je tudi član Slovanske čitalnice in eden od članov nadzornega odbora mariborske Posojilnice, ki je finančno nadziral gradnjo Narodnega doma v Mariboru. Od leta 1890 je na moškem učiteljišču na povabilo ravnatelja Henrika Schreinerja kot pomožni učitelj poučeval šolsko higieno in somatologijo, pomagal pa je tudi pri praktičnem pouku čebelarstva. To ga je pripeljalo do velikih odkritij, zaradi katerih ga danes v srednji Evropi imenujemo za začetnika moderne apiterapije.


Med novejše oblike zdravljenja spadajo za apiterapijo prilagojeni čebelnjaki, v katerih se uporabniki lahko udobno namestijo, opazujejo in poslušajo čebele, se sproščajo v protistresni komori ali vdihavajo zrak iz čebeljih panjev (aerosol). Tovrstna terapija ugodno vpliva na psihofizično počutje uporabnika, predvsem pa na njegova dihala. Nekateri apiterapevti izvajajo tudi razstrupljanje telesa z medeno masažo in protibolečinsko toplotno terapijo s čebeljim voskom.
Propolis spada med odlična sredstva z antibiotičnimi učinkovinami, čebelji strup se uporablja za zdravljenje revmatičnih obolenj.


Danes je apiterapija pogosto del apiturizma, ki je v zadnjih letih vedno bolj priljubljen in obsega tudi obiske čebelarjev s predstavitvami čebelarjenja in čebelarstva na Slovenskem in kulinarične pokušine medenih izdelkov. Apiturizem prispeva k boljši kakovosti življenja, izobražuje ljudi in spodbuja spoštovanje ter odgovornost do naravnega, kulturnega in družbenega okolja.
Zdravilne učinkovine čebeljih pridelkov so tudi v pripomočkih za zdravljenje, prehranskih dopolnilih in kozmetiki.


Pomembno vlogo pri uveljavljanju apiterapije v Sloveniji imata komisija za apiterapijo, ki deluje znotraj Čebelarske zveze Slovenije, in sekcija za apiterapijo pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Najvidnejši strokovnjaki se vsaki dve leti zberejo na kongresu Apimondia, ki ga od leta 1897 organizira Svetovna čebelarska zveza. Poleg čebelarjev apiterapevtov se z učinki apiterapije ukvarjajo tudi nekateri zdravniki, zdravilne učinkovine čebeljih pridelkov pa so tudi v pripomočkih za zdravljenje, prehranskih dopolnilih in kozmetiki.
 

Zdravilni čebelji piki


»Zdravljenje z medom je v slovenski ljudski medicini prvič izpričano v 18. stoletju, številnejši pa so viri iz 19. stoletja. Med je bil poleg uživanja splošno v rabi za zdravljenje različnih bolezni, za notranjo in zunanjo uporabo pri lajšanju različnih težav, vosek so uporabljali kot osnovo za razna mazila in obliže, sveče so bile prižgane pri obredih blagoslova. Za začetnika sodobne apiterapije na slovenskih tleh velja čebelar in zdravnik dr. Filip Terč (1844–1917) iz Maribora, ki je revmatološke težave svojih bolnikov zdravil in blažil z metodo čebeljih pikov, znano že v antičnem času. Leta 1888 je napisal poročilo, v katerem je opisal povezavo med piki in revmatizmom. Leta 2006 je bil 30. marec, dan njegovega rojstva, na kongresu apiterapevtov v Passauu v Nemčiji določen za svetovni dan apiterapije, še piše v obrazložitvi.
Vpisali tudi dedka Mraza
V register kulturne dediščine so aprila vpisali še obiske dedka Mraza ter planinsko pašo in predelavo mleka.


Svoj prispevek k vpisu apiterapije v živo kulturno dediščino je prispevala Čebelarska zveza Slovenije: »Zavedamo se pomena tradicije znanja o zdravljenju s čebeljimi pridelki in izdelki iz čebeljih pridelkov ter spodbujamo njihov razvoj in ponudbo. Posebej si prizadevamo za vključevanje te ponudbe v turizmu in razvoj apiturizma. Znotraj ČZS deluje komisija za apiterapijo, njene glavne naloge pa so promocija apiterapije, izobraževanje čebelarjev in sodelovanje s pristojnimi ministrstvi pri pripravi zakonodaje, ki ureja to področje. Komisijo za apiterapijo sestavljajo člani ČZS, ki jih predlagajo posamezna društva.« 




Deli s prijatelji