Bojan našel babičina pisma in začel zbirati znamke (FOTO)
Kdaj ste zadnjič napisali pismo in kupili poštno znamko? Ni treba, da imate slabo vest, če se ne spomnite. Čeprav je elektronska pošta izrinila klasično, spomin na tiste dobre stare čase nostalgično ohranjajo zbiralci poštnih znamk, med katerimi je 36-letni Bojan Gros iz Mislinje.
Odkritje na podstrešju
»Vse se je začelo pred tridesetimi leti, ko sem na podstrešju našel škatlo in v njej razglednice ter pisma. Oko se mi je ustavilo na poštnih znamkah,« pripoveduje Bojan.
»Bila so pisma moje babice Milice, ki mi je tudi prva veliko povedala o znamkah. Te sem potem začel dobivati od strica Bena.« Danes je na slovenske znamke kot zbiralec naročen prek pošte, nekaj pa jih dobiva tudi od daljnega sorodstva v Avstraliji in Kanadi: »Prek dopisovanja smo si jih precej izmenjali. Ko pa je prišel internet oziroma facebook, so deževale vsakodnevno. V enem tednu sem jih dobil tudi do 500.« Zbirko je nato vztrajno povečeval, zdaj je v njej že več kot 54.000 znamk. »Veliko izmenjav naredim s pomočjo stikov po facebooku. Tako sem našel Francoza, ki sem mu poslal nekaj slovenskih znamk, on pa mi je v zameno posredoval izjemno znamko, ki so jo izdali v čast Jožetu Plečniku.«
V njegovih albumih postanemo pozorni na znamke, na katerih je v prvem planu Volodimir Zelenski. »Natisnili so jih na Madagaskarju, v času vojne v Ukrajini. Ne znam pa vam povedati, kakšna povezava je med državama. Morda gre bolj za podporo v vojni,« razmišlja Gros. Do njih je prišel s pomočjo prijatelja, ki zbira kovance. »Ko dobim novo znamko, sem vedno vesel. Če je na ovojnici, jo potopim v mlačno vodo in se kar sama odlepi. Potem jo posušim in spravim v album,« pove.
Med korono jih je urejal
Čas med epidemijo, ko je bil doma dva meseca in pol, je dobro izkoristil. »Vsak dan sem razvrščal znamke v album in skoraj prišel do točke, ko so bile vse zložene. Potem pa so se spet začele kopičiti. Če ne delaš redno, kup nenehno raste,« priznava.
»Sem tak zbiralec, da zbiram znamke po količini. Nisem tematsko usmerjen. Nekateri zbirajo le avtomobile, drugi šport, tretji naravo. Sam pa težim k številu, da jih imam čim več. Znamke imam zbrane po državah, za vsako svoj album. Zdaj sem že pri več kot 200 albumih oziroma državah. Nekaj jih imam tudi po tematiki. V Evropski uniji vsako leto izdajajo znamke na določeno temo, tako sem prišel do zbirke evropske miti in legende, kjer je Slovenija prispevala dve znamki, Kralja Matjaža in Ajdovsko deklico. Opažam, da so slovenske znamke kar drage, druge so cenejše.« Med domačimi mu je najljubša tista s Tino Maze in Petro Majdič, ki sta se s kolajno ovenčali na olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru.
Najmlajši v društvu
O tem, koliko je vredna zbirka, naš sogovornik niti ne razmišlja. »Meni pomeni vse, zelo sem ponosen nanjo, vse znamke so zame enako dragocene.« Njegova najstarejša je iz leta 1912, izdana je bila torej v Avstro-Ogrski. Ko smo ravno pri vrednosti, nam zaupa, da so po navadi najdražje tiste z napako. Je član Koroškega filatelističnega društva. »Tam so bili kar malce začudeni, ker sem za zbiralca precej mlad, preostali so starejši od 50 let. A so me zelo lepo sprejeli, rad pridem in kaj novega izvem,« poudari. V filatelističnih društvih pripravljajo tudi razstave in tudi Bojan si želi, da bi čez nekaj let predstavil od 30 do 40 svojih najbolj izpostavljenih znamk.
Inženir elektronike, zaposlen kot operater na stroju, je vnet navijač mariborskih nogometašev. Ko so leta 2014 prvič po 15 letih spet zaigrali v ligi prvakov – gostili so Sporting –, je prehodil vseh 85 kilometrov od domače Mislinje do Maribora.
Grosa poštar vedno najde. Tako se je zgodilo, da je na njegov naslov prišla kuverta, polna znamk. Poslal mu jih je neznanec, ki njegovega naslova ni poznal, napisal je le Bojan, zbiralec znamk, Mislinja.
