TRAGEDIJA

Andrej Perko o tragediji in delu CSD: Če je to res, je to nedopustno in nečloveško

Objavljeno 05. avgust 2020 11.15 | Posodobljeno 05. avgust 2020 11.31 | Piše: P. Pa.

Priznani slovenski psiholog ne more verjeti, kako je možno, da je obdukcija pomembnejša od srečanja staršev z umrlim otrokom.

Dr. Andrej Perko, psihiater in publicist. FOTO: Mavric Pivk, Delo
Slovenijo je minuli teden pretresla utopitev 10-letnega Jaše v reki Soči. A ko smo že mislili, da hujše ne more biti, sta se oglasila dečkova starša in v pismu izpovedala, kaj se je dogajalo usodnega dne. Poudarila sta nerazumno delovanje centra za socialno delo (CSD) in to, koliko naporov sta morala vložiti, da sta sploh prišla do otroka in se od njega poslovila.

Priznanega slovenskega psihologa Andreja Perka smo vprašali, kaj pravi na njuno razkritje, da je trajalo kar pet ur, da sta sploh izvedela, da je njun otrok utonil in da sta prišla v stik s preostalima sinovoma in starima staršema, ki so bili priča tragediji. Perko je dejal, da ne pozna točnega delovanja centrov za socialno delo v takšnih primerih niti ne ve, kaj točno je bila njegova vloga v tem primeru, a je, če je res, kar sta navedla starša preminulega dečka, to nedopustno in nečloveško.

»Kaj je res in kaj ni, ne moremo točno vedeti. Če je to res, je to huda napaka, to je nečloveško in nedopustno, če otroci res prosijo, da pokličejo starše, pa se jih ne. Že zaradi sami njih bi jih morali takoj obvestiti, da sporočijo smrt. Nedvomno bi morali starše takoj poklicati. Za to ni opravičila in izgovorov,« je bil oster.

Obdukcija pomembnejša od slovesa? Nedopustno!


Ob tem je Perko dodal, da na centre za socialno delo dostikrat letijo očitki, a je mnogokrat kaj iz trte izvito. »Ljudje imajo predstavo, kako bi moralo biti, in dostikrat so žalostni in razočarani, ko ni tako. Kaj je v ozadju, ne vem, moral bi slišati obe plati.« Ne more pa razumeti, kako je možno, da sta starša tako dolgo čakala, preden sta se lahko poslovila od otroka. V pismu sta navedla, da sta do njega prišla šele naslednji dan, ko so ga pripeljali na ljubljanske Žale. »Starši bi morali priti do otroka pred obdukcijo. Kako je možno, da starši ne morejo priti do otroka, ker ga naprej odpeljejo na obdukcijo? Kako je lahko pomembnejša obdukcija od srečanja staršev z otrokom, ki je umrl. Kako je to možno?!«

Perko meni, da je srečanje staršev z umrlim otrokom izjemno pomemben trenutek v procesu žalovanja. »Takšno ravnanje ni sprejemljivo. Da je obdukcija pomembnejša? Ne more biti razlog, da je to njihovo delo, da je to njihova služba in nimajo časa. Preden gre na obdukcijo, je treba starše poklicati in jim zagotoviti srečanje,« je dejal in dodal, da bo zdaj najbrž kup izgovarjanja drug na drugega, na zakone, protokole in pravila, vendar po njegovem mnenju ni človeško, da starši niso mogli do otroka.

Perko je povedal, da je pred časom tudi sam delal v CDS in se pri tem delu srečal z najrazličnejšimi dogodki. »Na centre pogosto letijo tudi neopravičeni očitki. Ljudje vedno tudi iščemo najslabše trenutke, iz katerih se izvijejo neke zgodbe, kaj je res in objektivno, pa kdo ve ...«

Čas celi rane


Priča tragičnemu dogodku sta bila tudi dečkova brata, ki sta stara šest in 12 let. »Kako bo to vplivalo na otroka, lahko le špekuliramo. Vsaka smrt, zlasti najbližjih, je boleča. Ne vem, kako sta opremljena in verjetno bo to vplivalo nanju, a ne tako, da zaradi tega ne bi mogla normalno delovati. Z žalostjo, izgubo se je treba soočiti. Odvisno je tudi od tega, kako hitro se bosta pobrala mama in oče. Nevarnost je, da otroka postaneta rešitelja očetove in materine žalosti, da bi mislila, da ju morata tolažiti. Dogaja se, da po tragediji drugi otroci prevzamejo vlogo tolažnika, kar pa je prehuda naloga. Otroci tako ne morejo odžalovati izgube brata. To so zdaj vse špekulacije. Kaj in kako bo, je težko reči. Posledice to pušča, a da bi to puščalo hujše psihološke posledice, to pa dvomim. Čas reši zadeve ...«
 
 




Deli s prijatelji