OBUPANA STARŠA UTOPLJENEGA 10-LETNIKA

Niso jima povedali, kje je mrtvi sin Jaša

Objavljeno 04. avgust 2020 07.15 | Posodobljeno 04. avgust 2020 07.15 | Piše: Gordana Stojiljković

Ana in Andraž Šavli zgrožena nad ravnanjem CSD in policije po utopitvi njunega otroka v Soči. Od 10-letnega Jaše so se poslovili v soboto na ljubljanskih Žalah.

10-letni Jaša Šavli je utonil v reki Soči.
V soboto so se na ljubljanskih Žalah z veliko žalostjo poslovili od komaj 10-letnega Jaše Šavlija iz Ljubljane, ki je 28. julija tragično utonil na kopališču pod soško elektrarno v Solkanu. Kot so nam zaupali starši Ana in Andraž Šavli, so na zadnjem slovesu spregovorili tako njegovi učitelji iz OŠ Bičevje kot vzgojiteljica iz vrtca. »Če bi vi slišali te govore, bi videli, da je bil Jaša izredno odgovoren. Če bi vedel, da je na tem mestu že nekdo umrl, nikoli ne bi prosil nonota, da skupaj plavata na drugo stran reke,« z velikim cmokom v grlu pripoveduje 41-letna Ana, sociologinja in prevajalka, sicer pa do prejšnjega tedna mama štirim sinovom. »Šele v nedeljo zvečer sva dojela, da mediji napačno poročajo, da sva bila midva prisotna ob nesreči. Ponesrečeni sin je še z dvema bratoma, starima šest in 12 let, preživljal počitnice pri starih starših, midva pa sva bila doma v Ljubljani,« dodaja 42-letni Andraž, po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Z njima je bil le osemmesečni sin. Ko ju obiščemo na njunem domu, so vsi trije fantje doma, v sobi. »Še nekaj časa ne bodo šli nikamor brez naju,« rečeta v en glas, ko ju vprašamo, ali so morda na počitnicah.

Jaša se je v svojem kratkem življenju dotaknil mnogih. Bil je neverjetno pravičen, dobil je diplomo za fair play, treniral je gimnastiko. Ene štirice ni imel, tako priden je bil v šoli.

image
Skrušeni starši

Izvedela šele pet ur po nesreči

Ker sta zgrožena nad ravnanjem CSD in policije po nesreči, sta se odločila javno spregovoriti, pa čeprav je njuno srce razcefrano na koščke. »O nesreči sina, ki se je po naših do zdaj dostopnih podatkih zgodila v torek ob 16.30, nas niso obvestili do poznega večera, saj so šele nekaj po 21. uri na vrata pozvonili kriminalisti in nas obvestili o tragediji, torej skoraj pet ur po nesreči,« pravi Ana, medtem ko Andraž pritegne, kako brezskrbno so se tistega popoldneva, ko se je njun sin boril za življenje, z najmlajšim sinom vozili s kolesom po Ljubljani. »Če bi naju obvestili takoj, ko se je nesreča zgodila, bi takoj odšla v Gorico,« pravi Ana. Tako pa sta jima sinova, ki sta bila z bratcem Jašo na počitnicah pri starih starših, povedala, da sta prisotne delavke CSD in policista prosila, naj ju pokličejo. A ju nihče ni uslišal.

image
V svojem kratkem življenju se je dotaknil mnogih.

Zamik pri obveščanju

Kot je dodatno pojasnil tiskovni predstavnik PU Nova Gorica Dean Božnik, je otroka v sklopu reševalne akcije 28. 7. ob 18.10 v strugi reke Soče pod gladino našel član Podvodne reševalne službe Slovenije – PRS Nova Gorica, kmalu zatem pa ga je nemudoma začela oživljati ekipa NMP ZD Nova Gorica. Kljub dolgotrajnemu postopku je bilo oživljanje neuspešno. "Postopke ravnanja v primeru smrti določa Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe. Starši pokojnega so bili o dogodku obveščeni ob 20.45 prek krajevno pristojne policijske enote na območju druge policijske uprave. Postopki iskanja, oživljanja in ugotavljanja identitete so trajali dalj časa, zato je prišlo do zamika pri obveščanju staršev pokojnega," o razlogih za pozno obveščanje pravijo na policiji. Uslužbenci CSD Severna Primorska so zagotovili psihosocialno pomoč odraslim osebam in otrokom, še dodaja Božnik, sicer pa preiskava smrti desetletnika še traja.

»Zakaj nama je bila odvzeta pravica vedeti tisti trenutek, kaj se je zgodilo?« se sprašujeta. »V trenutku, ko sva izvedela za grozljivo nesrečo, sva nemudoma želela priti v stik z otrokoma, ki sta bila po pričevanju ljubljanskih kriminalistov v oskrbi delavk CSD. Kljub več poskusom klicev nam delavke CSD niso omogočile pogovora ne z otrokoma ne s starimi starši,« pripovedujeta s solzami v očeh. Po dogodku so namreč tako stare starše kot otroka s taksijem odpeljali do njihovega doma. Ob 21. uri usodnega dne ju je presenetil zvonec. »Prišli so trije kriminalisti, ki so imeli na listu napisano poročilo s CSD, kaj se je zgodilo. Imeli so čas, da so to vse natipkali, niso pa si vzeli pet minut časa, da bi naju obvestili,« razočarano ugotavljata. Šok je bil ogromen, prišel je tudi rešilec. »Nisem verjela, takoj sem jih poklicala, pa se je javila delavka CSD, ki ni hotela dati na telefon ne otrok ne staršev. Potem sva poklicala brata, da naju je peljal v Gorico,« dodaja. Natančen potek dogodkov še ni znan, dodaja Andraž, več informacij si obetajo danes, ko naj bi jih znova obiskali kriminalisti.

Mrtvega sina bi lahko videla šele čez tri dni

»Ko sva prispela v Novo Gorico in prevzela otroka, sva takoj želela videti ponesrečenega sina, a se je tudi tu zapletlo,« pravita Šavlijeva. Iskala sta ga v šempetrski bolnišnici, zaman. Pa na ljubljanskem Inštitutu za sodno medicino. Zaman. Ker ni bilo zdravnika. Naslednji dan sta znova klicala na inštitut, od koder so ju napotili na Žale. »Ob 10. uri na Žalah niso imeli nobenih informacij, zato so naročili, naj pokličeva šele ob 14. uri. Ker sva bila popolnoma obupana in pretresena, sva se ob 13. uri odpravila na Žale, kjer nas je vratar znova napotil na Inštitut za sodno medicino, saj sina tam še ni bilo,« pripovedujeta, a vseeno pohvalita pristojne na Žalah.

image
Črna zastava priča o tragediji.

»Dogodek je za naju izjemno tragičen, grozljiv in ga še vedno ne moreva razumeti, kaj šele sprejeti, zato nama je toliko bolj nerazumljivo, kako so se stvari odvijale na tak način, in namesto da bi nam vsi organi ponudili pomoč, so nama in sinovoma na vsakem koraku povzročali nove težave in dodatne bolečine. Kako je mogoče, da nama je bila kot staršem odvzeta pravica vedeti za nesrečo sina, takoj ko se je ta zgodila, in kako je mogoče, da naju o nesreči ni nihče obvestil še pet ur po dogodku? Na kakšni podlagi je CSD otroka izoliral in onemogočil stik z nama kot starši? Pet ur so skrbeli za otroka, a jima niso omogočili stika z nama. Ja, bili so prijazni, pa so bili tudi življenjski? Sprašujeva se, kako je to mogoče. Kako je mogoče, da ju niso predali na telefon, ko sva izvedela za tragedijo in sva ju želela slišati in potolažiti? Si predstavljate, kaj sta doživljala, saj sta bila tam? Kako je mogoče, da v takšnih izjemnih in težkih trenutkih staršem ni omogočena niti informacija, kje je ponesrečeni otrok, še huje, nimajo možnosti priti do njega? Šele po nekaj ostrih besedah sva si izborila, da sva se od sina lahko poslovila dan po dogodku. Birokratski mlin bi nam to omogočil šele dan pozneje, torej tretji dan po nesreči,« se sprašujejo užaloščeni starši.

image
Narasla Soča ga je odnesla v bližini kajakaškega centra. FOTO: Jaroslav Jankovič

Smrtno nevarno kopališče

Posebno pa ju boli, da se prav vsi zavedajo, da je kopališče nevarno, a se vsi izgovarjajo, da delajo po predpisih. »Ne moreva razumeti, kako je lahko urejeno občinsko kopališče v Solkanu 'kopališče', ki je 'smrtno nevarno', kot se je izrazil sam novogoriški župan? Na kopališču je tabla z napisom Kopalna voda, poleg nje pa table z obvestilom o nevarnosti nenadnega dviga gladine vode, kar pomeni nevarnost za utopitev,« se sprašujeta, medtem ko Ana ogorčeno ugotavlja: »Najinega otroka je torej odplaknilo po predpisih. Kakšne zakone imamo?« Pri Soči so bili trije njuni sinovi. Najstarejši v trenutku dogodka ni plaval, ker je bila voda zanj premrzla, drugi najmlajši pa tisti trenutek ni bil v vodi, sicer se je kopal v nizki vodi. »Kaj bi se zgodilo, če bi plavali vsi trije skupaj tako kot običajno?« se sprašujejo starši, ki so tako zase kot za sinova, ki sta bila priča smrti svojega brata, pomoč poiskali na Hospicu. 




Deli s prijatelji