RIP-OFF

Dal mu je 75.000 pravih evrov, dobil pa lažne švicarske franke

Objavljeno 20. september 2018 15.02 | Posodobljeno 20. september 2018 15.07 | Piše: Tomica Šuljić
Slovencu v Italiji podtaknili kup lažnega denarja. So ga ogoljufali isti zlikovci kot Nemca iz letalske nesreče pri Predmeji?
Sogovornik je iz kuverte potegnil lažna bankovca, v resnici ničvredna kosa papirja.
LJUBLJANA – V Slovenskih novicah smo že večkrat pisali o smrti nemškega poslovneža Thomasa Wagnerja, ki je z letalom strmoglavil julija 2016 v okolici Predmeje. Wagner je bil neposredno pred smrtjo v Benetkah žrtev prevare, v kateri nepridipravi pravi denar zamenjajo s ponarejenim. Šele po njegovi smrti pa se je izkazalo, da se tako imenovane rip-off prevare pojavljajo v Sloveniji, a je o njih malo znanega.

Po zadnjem članku o Wagnerju je z nami navezal stik moški iz osrednje Slovenije in povedal, da je bil tudi sam žrtev takšne prevare. V Italiji so ga ogoljufali za približno 75.000 evrov: »Ko sem bral vaš članek, sem bil kar togoten, ker sem pomislil, koliko ljudi so našponali,« je povedal pravi razlog za sestanek. Čeprav je za informacije o možakarju, ki je ogoljufal Wagnerja in sliši na ime Levi (ali Levy) Vass, razpisana nagrada 10.000 evrov, naš podjetnik pravi, da ga ta denar ne zanima: »Rad bi opozoril ljudi. Mislim, da so me okradli isti, kot so tudi tega Nemca.«

image
Sogovornik je iz kuverte potegnil lažna bankovca, v resnici ničvredna kosa papirja.

Pogledal, vzel in odpeljal

Pri rip-off goljufijah se vse začne pri legalnih poslovnih željah; v primeru našega sogovornika je šlo za investicijo v stroj, za katero pa ni imel dovolj denarja. »Moj takratni prijatelj Tomaž iz Šmarce mi je rekel, da mi lahko uredi franke. Bil mi je kot foter, verjel sem mu,« opiše naš sogovornik. Ko je ugriznil v trnek, je bil tudi manj previden. »Ponudijo dobro obrestno mero, greš na zaupanje, pa te nategnejo,« z grenkobo ugotavlja zdaj, ko je že temeljito prespal zadevo.

Za nabavo frankov je seveda moral imeti svoj denar: to je tako imenovana garancija v višini (nekaj) deset odstotkov zneska, ki si ga žrtev obeta. »Nakrampal sem skupaj vse, kar smo imeli. Ne vem, če je na računu ostalo deset evrov,« pravi. Skupaj s Tomažem sta se odpravila v Italijo. Na parkirišču sta se sestala z Italijani, ki so imeli švicarske franke: »Prišel je tip z dolgimi črnimi lasmi, namazanimi z briljantino. Vprašal je, ali imava denar. Imam, sem rekel.«

»Rad bi opozoril ljudi. Mislim, da so me okradli isti, kot so tudi tega Nemca.

Stopili so do italijanskega vozila, v katerem je sedel moški. »Hotel je videti denar, ali je pristen. Tomaž mi je rekel, naj mu dam denar, da ga pokaže. Dal sem denar Tomažu, on ga je dal Italijanu; slednji pa mu je dal franke. Takoj sta se usedla v avto in odpeljala, še preden sem pogledal, kaj sem sploh dobil.« No, dobil naj bi na stotine kosov papirja s podobo bankovca za tisoč švicarskih evrov, ki pa so bili že na pogled drugačnih barv, brez varnostne vrvice ali hologramskih znamenj; vsi kvazibankovci so imeli isto serijsko številko, na sredini pa napis faksimile – lažno ter za nameček še naslov italijanske restavracije v Milanu, za katero je naš sogovornik pozneje ugotovil, da ne obstaja.

image
Je našega poslovneža ogoljufala ista združba kot Thomasa Wagnerja, ki je strmoglavil na Primorskem? FOTO: Unister

Tomaž je bil lutka

Po prvem šoku je naš sogovornik rekel Tomažu, naj pokliče Italijane. »Možakar je dvignil, Luigi ali Marino, in mi rekel, da jih je Tomaž enkrat prej nategnil, jaz pa se naj z njim zmenim.« Hotel je klicati policijo, pa mu je Tomaž takrat obljubljal vse živo, da ni poklical: »Samo da me je ven iz Italije spravil in da nisem prijavil na njihovo policijo. Tomaž je bil njihova lutka.«

Nepisano pravilo goljufij rip-off je, da tujca okradejo daleč od doma. Naš sogovornik ni prijavil kraje ne v Italiji ne v Sloveniji. »Najprej me je Tomaž prelagal in obljubljal posle, iz katerih ni bilo nič. Nato me je hotel nastaviti za slamnatega direktorja podjetja za prodajo; vedel sem, da bi se zadeva znova obrnila v mojo škodo,« je bil prepričan. Sčasoma se je sprijaznil z izgubo: »Na začetku je bilo hudo, doma smo se skoraj ločili.« Tomaža nikoli ni prijavil; v Nemčiji so enega izmed posrednikov, ki je Wagnerja pripeljal do Vassa, obsodili na tri leta in deset mesecev zapora.

Ostal mu je le ogromen sveženj z lažnimi švicarji: »Nekaj sem jih dal otroku, da jih je dajal na smrekico, nekaj pa sem si jih spravil.« In prinesel jih je tudi na sestanek, od koder smo jih posredovali na nemško tožilstvo v Dresdnu, ki še vedno preiskuje goljufijo Wagnerja v Benetkah, ko so Nemcu pobrali poldrugi milijon pravih evrov. Naš sogovornik pa takole sklene delitev lastne trpke izkušnje: »To me je izučilo, da pozneje nisem več šel na limance. Ampak mislim, da bi lahko vsakemu spodrsnilo ob takšni zgodbi, zato se je treba paziti.« 

image
Tudi ime restavracije na sredi papirja je lažno.
Deli s prijatelji