Bruhal je kri, klic v sili pa dvakrat prekinjen

HRAMŠE – »Grozno je bilo, ko sem videl zeta, kako objema straniščno školjko in bruha. Bljuval je koščke krvi, bil je v krču, v obraz pa ves zabuhel. Meni kot laiku se je zdelo kritično, pomislil sem, da mora takoj v bolnišnico,« nam opiše dogajanje Branko Lešnik iz Hramš, ki je prejšnji teden v torek malo pred 22. uro zato klical na številko 112.
»Povedal sem, da bi potreboval prevoz za bolnika, in prevezali so me k dispečerju reševalne službe. Njemu sem se predstavil, govoril sem počasi, da si je lahko zapisal tudi naslov, in prosil za prevoz zeta, ker bruha kri,« opisuje dogajanje sogovornik. Dispečer mu je zastavil še nekaj vprašanj, med drugim, koliko krvi naj bi zet izbljuval, a mu tega naš bralec ni znal povedati, saj je bil zunaj zaradi težav s signalom, z zetom v hiši pa je bila hčerka. Dispečer je rekel, da ga bo prevezal k dežurni zdravnici, ko se je naš sogovornik vrnil v hišo, da bi preveril stanje zeta, pa je bila zveza prekinjena. Mimogrede, da imajo v kraju res težave s signalom, smo se prepričali tudi sami.
»Dispečer me je klical nazaj, a sem mu rekel, da ne potrebujem zdravnice, ampak le prevoz. Vse skupaj me je razkurilo in sem rekel, da bom zeta že sam pripeljal na urgenco,« nam pove Lešnik. Ko je pripeljal pred celjsko urgenco, je parkiral le kak meter od vhoda. Šel je do prve medicinske sestre, ki jo je videl, in prosil, ali lahko gredo z vozičkom do njegovega avtomobila, da ima zeta, ki ga mora spraviti noter. Sestra naj bi mu rekla, da so oni odgovorni za posredovanje le do vrat in bi moral, če potrebuje prevoz, klicati 112. Takrat je naš sogovornik vzrojil in povedal, da je klical, a da prevoza ni dobil, zato ga je pripeljal sam in potrebuje le še voziček, da ga spravijo noter. Vse skupaj naj bi opazoval varnostnik, ki naj bi se tudi sam čudil, da je trajalo deset minut ali še več, preden sta sestra in bolničar prišla po zeta z vozičkom. Ta je po opravljeni triaži ostal v bolnišnici. Naslednji dan je naš sogovornik poklical reševalno službo in govoril z istim dispečerjem, ki se mu je za nesporazum opravičil in mu hkrati razložil, kakšna so njihova navodila. Klical pa je tudi glavno sestro bolnišnice, ki naj bi se mu prav tako opravičila. A ga vse to ni pomirilo.

Komunikacijski šum

V celjski bolnišnici so s primerom dobro seznanjeni, saj je Branko Lešnik že naslednji dan podal uradno pritožbo. A njihova plat zgodbe se vendarle nekoliko razlikuje od njegove. »Klicatelj je želel prevoz z reševalnim vozilom za zeta, ker naj bi imel ta krče v trebuhu in je bruhal kri. Dispečer mu je zastavil nekaj vprašanj, da bi lažje ocenil, kako ogroženo je njegovo življenje. Ker je povedal, da je zet pri zavesti, ga je želel prevezati k dežurni zdravnici. Jasno pa mu je naročil, naj pacienta nikamor ne vozi sam. Klicatelj se s tem, da bi govoril z zdravnico, ni strinjal in je klic prekinil. Dispečer ga je poklical nazaj, a je bil deležen nekaj kletvic, linija je bila znova prekinjena. O tem je dispečer obvestil tudi zdravnika v urgentnem centru,« pojasnjuje Danijela Gorišek, predstavnica celjske bolnišnice. Poudarja, da je dispečer ravnal v skladu s predpisanim protokolom. »Njegova naloga je, da hitro prepozna, kako resno je nekdo življenjsko ogrožen in glede na to aktivira ustrezno ekipo, reanimobil z zdravnikom, nujno reševalno vozilo z reševalci ali da le nasvet oziroma navodilo. Če je v dvomih, klic preveže k zdravniku, da ta oceni situacijo. Število ekip nujne medicinske pomoči je namreč omejeno, zato jih je treba razporejati racionalno,« odgovarja Goriškova. In nadaljuje: »Gospod Lešnik je prispel do urgentnega centra (UC) ob 22.18 in po vpisu administratorki povedal, da ima v avtomobilu svojca in da prosi za pomoč pri prestavljanju tega na voziček. Rekla mu je, da pomoč pride takoj.«
Mimogrede, naš sogovornik vztraja, da je govoril le z medicinsko sestro in ne administratorko. V bolnišnici nadaljujejo: »Gospod je šel nazaj do avtomobila, potem pa se spet vrnil in govoril z varnostnikom, ki mu je dejal, da ni pristojen za pomoč pacientom. Triažna medicinska sestra je medtem ravno predajala predhodnega pacienta v specialistično obravnavo. Ko se je vrnila, sta z bolničarjem odšla do avta in pacienta povprašala po težavah. Ker je ta težko sodeloval pri izstopanju iz avtomobila, je sestra gospoda vprašala, čemu niso klicali na 112. Takrat je gospod Lešnik vzrojil, povedal, da so klicali, a jim reševalnega vozila niso hoteli poslati. Medicinska sestra in bolničar sta pacienta nato odpeljala na triažo, ki je bila opravljena ob 22.21, nato pa v ambulanto internistične prve pomoči, kjer so ga v zdravstveno obravnavo sprejeli ob 22.28. Pacient je bil pri zdravniku obravnavan v roku 10 minut od vpisa,« še pojasnjujejo v bolnišnici.
Ob tem še poudarjajo, da razumejo ljudi v stiski. »Zaradi tega med postopki lahko nastanejo komunikacijski šumi. Služba nujne medicinske pomoči prav zaradi tega deluje po določenih protokolih, ki zdravstvenim delavcem omogočajo pridobitev informacij, na podlagi katerih se lahko objektivno odločajo. Ob klicu na 112 je zato vsak dolžan podati čim več resničnih in merodajnih informacij ter upoštevati navodila, ki jih prejme,« še navajajo v bolnišnici.
Zet našega sogovornika, se pravi oboleli, pa nam je povedal, da ni prvič bljuval krvi. Šele nedavno so mu postavili diagnozo, hiatalno hernijo, po domače kilo na želodcu, ki draži tudi požiralnik. In naročeno mu je bilo, da mora ob morebitnih vnovičnih težavah takoj poiskati zdravniško pomoč.
»Težave so se ponovile, bilo je grozno, zato sem se zbal za zetovo življenje,« za konec poudari Branko Lešnik.