Živalska farma

Da bo Cerar odstopil, sem zaslutil v trenutku, ko je na sredini večerni novinarski konferenci odprl usta. Že v prvem stavku je bilo slišati jezo, pomešano z nemočjo in užaljenostjo. Potem je še nekaj časa napletal o uspehih SMC in vlade. Za dobro te naše zatohle podalpske dežele je po njegovem delala le njegova moderno centralistična stranka, koalicijski partnerji pa so mu bojda zgolj metali polena pod noge. Pripisal si je zasluge za gospodarsko rast, nižjo brezposelnost, višje plače?! Halo, kdo ima višje plače, in če, zakaj potem SVIZci vsak mesec štrajkajo, sto tisoče delovnih mravelj pa je vse bolj shiranih in tako preplašenih, da si niti na ceste ne upajo?
On da je pognal gospodarsko rast! Mar je ni pognalo tistih nekaj paradnih konjev, ki dobro kotirajo na stavnicah v tujini – to pa na račun prej omenjenih mravelj, ki z mize tako opevanih uspehov te vlade in gospodarstva še vedno niso dobile niti drobtine.
Kakor koli, ko je nanizal vse uspehe, je dahnil svoj »ne grem se več«.
V jok pa na drevo, pa igrače ne pozabi vzeti s sabo, smo včasih rekli cmeravcem, ki so igro na dvorišču zapustili zaradi pretečega jim poraza. Verjamem, da je Cerar izgubil igro, izgubil je tudi tla pod nogami. S svojo potezo pa je zakockal še zadnjo trohico politične in osebne kredibilnosti. V začetku mandata je pač stavil na tri konje: zdravstvo, drugi tir in politično stabilnost. Prvo so mu spodjedli voluharji iz zdravstveno-finančnih rovov, drugo mu je ob pomoči sodišč odnesla mala in vsega smradu okoli projekta naveličana upokojena mravlja, tretjo pa je v maniri podgane, ki prva zapušča potapljajočo se ladjo, zapravil sam.
Morda pa gre samo za videz in je v upanju, da še lahko zmaga, le spremenil pravila igre. Morda gre za teorijo zarote, ki jo nekateri že vidijo. Morda je to manever, s katerim želita Cerar in njegova stranka onemogočiti ali pa vsaj zaustaviti svoje politične nasprotnike, kobilice vseh vrst in barv, ki se pripravljajo na naskok na oblast ali pa se želijo vsaj prigrebsti do korita, njega in njegove pa izriniti stran.
Na koncu je čisto vseeno, za sto tisoče shiranih mravelj se tudi po volitvah ne bo nič bistveno spremenilo. Voluharji bodo ostali voluharji, prasci se bodo zaradi smradu, ki se ves čas drži oblasti, spet prelevili v podgane, kobilice bodo požrle, kar se požreti da. Slovenija je že dolga leta vse preveč podobna Orwellovi Živalski farmi.