NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Po zgodovino
Slovenija bi sanjsko živela, ako bi olimpijske igre in politične počitnice podaljšali na 365 dni.
Odpri galerijo
Slovenska delegacija v Tokiu. FOTO: Mike Blake Reuters
Tam okoli 15. ure bo letošnjih olimpijskih iger z oznako Tokio 2020 nepreklicno konec. Vsaj za Slovence. Dokončno bomo izvedeli, ali se je naša bera odličij ustavila pri številki pet ali šest. Nekaj pa vemo že dlje časa. Toliko iskrenega veselja, radosti, domoljubja, enotnosti, želje, pripadnosti, kot so nam jih v minulih tednih nasuli naši športniki, zmorejo dati le oni. Povezali so Lendavo s Koprom, Jesenice z Vinico, nihče ni govoril o rdečih, črnih, rumenih, zelenih. Dobili smo nesporni dokaz, da bi Slovenija sanjsko, složno in nadvse prijazno živela, ako bi olimpijske igre in politične počitnice podaljšali na 365 dni.
Nekdaj smo govorili, kako je na olimpijskih igrah pomembno predvsem sodelovati. Vse drugo, vključno z rezultati in medaljami, da je, če je. Neumnost! Drži le tolikanj, da slabi ali povprečni športniki v dresih s petimi olimpijskimi krogi še nazorneje poudarijo, kako in koliko dobri in sijajni so najboljši. Pred natanko tremi tedni se mi je olimpijadi v popotnico zapisalo, kako si je Luka Dončić drznil na glas izreči sanje o zlati olimpijski medalji. O medalji vseh medalj. Češ da si takšno napoved lahko privošči le on, najboljši med najboljšimi. In da bo zgodovina, ki jo piše, tako še popolnejša. Iskreno, nisem mu verjel. Pa mu je boj za zlato vzelo le nekaj centimetrov predolge Batumove roke, zato trdno verjamem, da bo danes popoldne vzel bron. Ki bo svetil z zlatim sijajem. Tega, kar so minule dni za Slovenijo naredili košarkarji, ne zmore nihče. Lahko bi kvečjemu žogobrcarji, a so žal svetlobna leta daleč od pravljice, ki so jo pisali s Katancem. Takšna je pač moč ekipnih športov. Kjer ne odločata le znanje in kakovost. Dončić in druščina so nas očarali z borbenostjo, složnostjo, srcem. Prvikrat se je zgodilo, da smo jim stoje ploskali tudi ob porazu. Bodrili smo jih za danes. Ker so si zaslužili vzeti tisto, po kar so v Tokio prišli. Po svojo zgodovinsko in slovensko šesto medaljo na tokratnih olimpijskih igrah.
Na Delovi naslovnici sem včeraj prebral besede slovitega Magica Johnsona, do Dončića zanesljivo najboljšega organizatorja igre v ligi NBA. Rekoč: »V življenju se zgodi oboje: zmaga in poraz. Kar pa nikoli ni sprejemljivo, je odnehanje.« V dosedanjih petih tekmah so fantje pokazali, da odnehati ne znajo, da se vračajo, ko se to zdi nemogoče. Vem, da bo tako tudi danes po 13. uri. Ko bo življenje v Sloveniji znova zastalo.
Nekdaj smo govorili, kako je na olimpijskih igrah pomembno predvsem sodelovati. Vse drugo, vključno z rezultati in medaljami, da je, če je. Neumnost! Drži le tolikanj, da slabi ali povprečni športniki v dresih s petimi olimpijskimi krogi še nazorneje poudarijo, kako in koliko dobri in sijajni so najboljši. Pred natanko tremi tedni se mi je olimpijadi v popotnico zapisalo, kako si je Luka Dončić drznil na glas izreči sanje o zlati olimpijski medalji. O medalji vseh medalj. Češ da si takšno napoved lahko privošči le on, najboljši med najboljšimi. In da bo zgodovina, ki jo piše, tako še popolnejša. Iskreno, nisem mu verjel. Pa mu je boj za zlato vzelo le nekaj centimetrov predolge Batumove roke, zato trdno verjamem, da bo danes popoldne vzel bron. Ki bo svetil z zlatim sijajem. Tega, kar so minule dni za Slovenijo naredili košarkarji, ne zmore nihče. Lahko bi kvečjemu žogobrcarji, a so žal svetlobna leta daleč od pravljice, ki so jo pisali s Katancem. Takšna je pač moč ekipnih športov. Kjer ne odločata le znanje in kakovost. Dončić in druščina so nas očarali z borbenostjo, složnostjo, srcem. Prvikrat se je zgodilo, da smo jim stoje ploskali tudi ob porazu. Bodrili smo jih za danes. Ker so si zaslužili vzeti tisto, po kar so v Tokio prišli. Po svojo zgodovinsko in slovensko šesto medaljo na tokratnih olimpijskih igrah.
Na Delovi naslovnici sem včeraj prebral besede slovitega Magica Johnsona, do Dončića zanesljivo najboljšega organizatorja igre v ligi NBA. Rekoč: »V življenju se zgodi oboje: zmaga in poraz. Kar pa nikoli ni sprejemljivo, je odnehanje.« V dosedanjih petih tekmah so fantje pokazali, da odnehati ne znajo, da se vračajo, ko se to zdi nemogoče. Vem, da bo tako tudi danes po 13. uri. Ko bo življenje v Sloveniji znova zastalo.
