Komentar Mihe Šimnovca: Tipična slovenska (športna) zavist
Prav nobena kolajna ni podarjena in za sleherno je treba pridno trenirati iz dneva v dan. In to vse od otroških let!
Odpri galerijo
Kakor je težko primerjati različne športe, je sila nehvaležno med seboj vrednotiti tudi uspehe v posameznih panogah. Prav nobena kolajna ni podarjena in za sleherno je treba pridno trenirati iz dneva v dan. In to vse od otroških let!
O tem, da v športu ni bližnjic, vedo največ povedati naši številni šampioni. Ko na slovesnih podelitvah prejemajo sadove svojega dela, se najprej spomnijo, koliko truda so morali vložiti in koliko znoja preliti (v nekaterih primerih tudi krvi), da so prišli do zmagovalnega odra. In koliko stvarem so se morali povrhu odreči, da so slednjič vendarle osvojili tako želeni vrh in z njim uresničili svoj cilj.
Iz ust vrhunskih športnikov boste le redko (če sploh kdaj) slišali, da se primerjajo s kolegi iz drugih panog ali da zviška gledajo drug na drugega. Med njimi največkrat vlada globoko medsebojno spoštovanje. Še kako dobro se pač zavedajo, da ti v vsakem športu – ne glede na to, s katerim se ukvarjajo – težko uspe v izostreni mednarodni konkurenci. Pa naj gre za nogomet, smučarske skoke, biatlon, balinanje ali kegljanje.
Zanimivo, da priljubljenost nekaterim panogam in (posledično) njihovo večjo medijsko pozornost v Sloveniji zavidajo določeni trenerji iz drugih športov.
V zadnjem obdobju je bilo tako, denimo, slišati kar nekaj užaljenih primerjav in kritik na račun smučarskih skokov. Da konkurenca na skakalnicah ni najhujša, so nedolgo tega na glas razmišljali v naših plavalnih krogih, ob skoke pa se je med nedavnim tekmovanjem za svetovni pokal na Pokljuki pred televizijsko kamero spotaknil tudi glavni trener slovenske biatlonske reprezentance Uroš Velepec.
Pustimo ob strani dejstvo, da je treba tudi za uspehe na skakalnici trdo garati od mladih nog in opraviti nešteto skokov, morda se z njimi dejansko ukvarja manj držav, toda zaradi tega v tem športu ni nič lažje uspeti. Ravno nasprotno; konkurenca v skokih je (že) doma hujša kot v marsikaterem drugem športu in se je zato že v državno reprezentanco, pa naj gre za mladinsko ali člansko, mnogo težje prebiti kot, denimo, v biatlonsko.
O tem, da v športu ni bližnjic, vedo največ povedati naši številni šampioni. Ko na slovesnih podelitvah prejemajo sadove svojega dela, se najprej spomnijo, koliko truda so morali vložiti in koliko znoja preliti (v nekaterih primerih tudi krvi), da so prišli do zmagovalnega odra. In koliko stvarem so se morali povrhu odreči, da so slednjič vendarle osvojili tako želeni vrh in z njim uresničili svoj cilj.
Prav nobena kolajna ni podarjena in za sleherno je treba pridno trenirati iz dneva v dan. In to vse od otroških let!
Iz ust vrhunskih športnikov boste le redko (če sploh kdaj) slišali, da se primerjajo s kolegi iz drugih panog ali da zviška gledajo drug na drugega. Med njimi največkrat vlada globoko medsebojno spoštovanje. Še kako dobro se pač zavedajo, da ti v vsakem športu – ne glede na to, s katerim se ukvarjajo – težko uspe v izostreni mednarodni konkurenci. Pa naj gre za nogomet, smučarske skoke, biatlon, balinanje ali kegljanje.
Zanimivo, da priljubljenost nekaterim panogam in (posledično) njihovo večjo medijsko pozornost v Sloveniji zavidajo določeni trenerji iz drugih športov.
V zadnjem obdobju je bilo tako, denimo, slišati kar nekaj užaljenih primerjav in kritik na račun smučarskih skokov. Da konkurenca na skakalnicah ni najhujša, so nedolgo tega na glas razmišljali v naših plavalnih krogih, ob skoke pa se je med nedavnim tekmovanjem za svetovni pokal na Pokljuki pred televizijsko kamero spotaknil tudi glavni trener slovenske biatlonske reprezentance Uroš Velepec.
Pustimo ob strani dejstvo, da je treba tudi za uspehe na skakalnici trdo garati od mladih nog in opraviti nešteto skokov, morda se z njimi dejansko ukvarja manj držav, toda zaradi tega v tem športu ni nič lažje uspeti. Ravno nasprotno; konkurenca v skokih je (že) doma hujša kot v marsikaterem drugem športu in se je zato že v državno reprezentanco, pa naj gre za mladinsko ali člansko, mnogo težje prebiti kot, denimo, v biatlonsko.
