NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Samoobsodba
Medtem ko cene uvožene hrane naraščajo, proizvajalčeve cene domače hrane stagnirajo.
Odpri galerijo
Medtem ko se še vedno ukvarjamo s kebabi, ukradenimi sendviči in manjkajočimi ministri, se v tišini dogaja še vrsta drugih stvari. Na primer, naraščajoči stroški, sicer skriti v sorazmerno nizki inflaciji, vztrajno dvigujejo stroške proizvajalcem.
Nekaterim manj bleščečim panogam se vrti od podražitev vhodnih stroškov in trdih pritiskov na prodajne cene, nad katerimi bdijo vsemogočni odjemalci. Teh ne zanima, da uradni podatki razkrivajo, da so se v zadnjem letu energenti, ki marsikje poleg surovin in stroškov dela predstavljajo ključno postavko, podražili za skoraj pet odstotkov.
Storitve so v povprečju poskočile za 2,9 odstotka, seveda predvsem tiste neproizvodne, ki se jim ni mogoče izogniti. Te so poskočile za precej več, tudi za 5 ali 6 odstotkov. Tudi stroški dela, še brez učinkov višje minimalne plače, so v povprečju višji za 1,1 odstotka, v panogah z manj ugodnimi razmerami za delo pa še precej višji.
Medtem se je blago dnevne porabe, kjer prevladuje hrana, podražilo za borih 0,8 odstotka. Sem spadajo predvsem stroški hrane, v katero je socialni prst tako močno uprt, da se praktično ne morejo premikati skladno z gibanji vhodnih stroškov in zato podjetja hitro izgubljajo poslovno bitko. To se kaže tudi v primerih, kot je bil poljski.
Še huje je, če se ne zadovoljimo s povprečji in razčlenimo stroške hrane po izvoru. Medtem ko cene uvožene hrane naraščajo, proizvajalčeve cene domače hrane, še posebno mesa, stagnirajo, če že ne drsijo navzdol. Zato ob naraščajočih vhodnih stroških niti ni čudno, da ponudba domače hrane usiha, z veseljem pa jo nadomešča vse dražja uvožena hrana, na katero cenovni pritiski slovenskih odločevalcev nimajo ključnega vpliva.
K temu prištejmo še izkušnje, da uvožena hrana ni ravno boljša od domače, pa že lahko sami sebe sprašujemo po zdravju, saj tu odpove vsaka logika. Ne razumem, da za vedno »ugodnejše« ponudbe komunikacijskih storitev porabimo skoraj štiri odstotke več, še manj pa razumem, da bomo z očitno nesorazmernimi pritiski na cene domače hrane sami sebe obsodili na uvoženo.
Medtem ko cene uvožene hrane naraščajo, proizvajalčeve cene domače hrane stagnirajo.
Nekaterim manj bleščečim panogam se vrti od podražitev vhodnih stroškov in trdih pritiskov na prodajne cene, nad katerimi bdijo vsemogočni odjemalci. Teh ne zanima, da uradni podatki razkrivajo, da so se v zadnjem letu energenti, ki marsikje poleg surovin in stroškov dela predstavljajo ključno postavko, podražili za skoraj pet odstotkov.
Storitve so v povprečju poskočile za 2,9 odstotka, seveda predvsem tiste neproizvodne, ki se jim ni mogoče izogniti. Te so poskočile za precej več, tudi za 5 ali 6 odstotkov. Tudi stroški dela, še brez učinkov višje minimalne plače, so v povprečju višji za 1,1 odstotka, v panogah z manj ugodnimi razmerami za delo pa še precej višji.
Medtem se je blago dnevne porabe, kjer prevladuje hrana, podražilo za borih 0,8 odstotka. Sem spadajo predvsem stroški hrane, v katero je socialni prst tako močno uprt, da se praktično ne morejo premikati skladno z gibanji vhodnih stroškov in zato podjetja hitro izgubljajo poslovno bitko. To se kaže tudi v primerih, kot je bil poljski.
Še huje je, če se ne zadovoljimo s povprečji in razčlenimo stroške hrane po izvoru. Medtem ko cene uvožene hrane naraščajo, proizvajalčeve cene domače hrane, še posebno mesa, stagnirajo, če že ne drsijo navzdol. Zato ob naraščajočih vhodnih stroških niti ni čudno, da ponudba domače hrane usiha, z veseljem pa jo nadomešča vse dražja uvožena hrana, na katero cenovni pritiski slovenskih odločevalcev nimajo ključnega vpliva.
K temu prištejmo še izkušnje, da uvožena hrana ni ravno boljša od domače, pa že lahko sami sebe sprašujemo po zdravju, saj tu odpove vsaka logika. Ne razumem, da za vedno »ugodnejše« ponudbe komunikacijskih storitev porabimo skoraj štiri odstotke več, še manj pa razumem, da bomo z očitno nesorazmernimi pritiski na cene domače hrane sami sebe obsodili na uvoženo.
