NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Nacionalna varnost
Nova ministrica je, sam bog ve, kako, razumela, da so pomembni vsi tržni proizvajalci hrane.
Odpri galerijo
Lep je čas, ko si lahko zaželimo, kakšni naj bi bili poudarki leta, ki prihaja. Želja je mnogo, nekaj pa je takšnih, brez katerih ne gre. Miru in blagostanja si ne moremo predstavljati brez sitega želodca, saj prav ta že od nekdaj pomembno odloča o našem dojemanju sveta. Zato smo z zanimanjem pričakovali nov obraz na kmetijskem ministrstvu.
Že prvi nastopi prodorne doktorice kemijskih znanosti so za marsikoga pomenili veliko olajšanje. Dobro pripravljena na možna vprašanja, naklonjena ljudem je tako rekoč brez šumov prevzela funkcijo od predhodnika. S seboj je prinesla nujno svežino, nekaj glasu ljudstva podobnega, s čimer je, mimogrede, izsilila pozornost starih mačkov.
Del kmetijskih struktur je razburila z izjavo, da bo njena pozornost veljala tudi kmetijskim podjetjem, ki prispevajo ključni del tržnih viškov, pa se nanje zaradi politične neopaznosti doslej še ni ozrl noben predhodni minister. Pravzaprav se je s trdovratnim osredotočanjem zgolj na drobne zasebne proizvajalce korak za korakom, hote ali nehote, pripravljal scenarij, kako naj bi te pred okoli šestimi desetletji nastale tvorbe počasi izginile s prizorišča. Kdo le potrebuje kmetijska in živilska podjetja?
Nova ministrica je, sam bog ve, kako, razumela, da so pomembni vsi tržni proizvajalci hrane in ne le tisti v družinski lasti. Prav tako ji je jasno, da bo za večjo samooskrbo treba najti način, kako aktivirati kmetijska zemljišča, da bodo namesto nekakšnih kapitalskih naložb postala proizvodna sredstva.
Če ji bo v novi evropski proračunski perspektivi uspelo uveljaviti več specifičnih meril, ki jih naše kmetijstvo potrebuje za večjo produktivnost, bo morda zajezila ugovore, ki vse pogosteje letijo na kmetijski proračun. Kot kaže, gospa za krmilom kmetijskega ministrstva ne misli predvsem na naslednji mandat, temveč razume, da sta prehranska in nacionalna pravzaprav zelo sorodni obliki varnosti.
Upam, da zadnji dobri mož uresniči njene napovedi. Da ne bomo tudi to pot razočarani, da so bile slišane besede zgolj nacionalno všečne – politično pa mrtve.
Nova ministrica je, sam bog ve, kako, razumela, da so pomembni vsi tržni proizvajalci hrane.
Že prvi nastopi prodorne doktorice kemijskih znanosti so za marsikoga pomenili veliko olajšanje. Dobro pripravljena na možna vprašanja, naklonjena ljudem je tako rekoč brez šumov prevzela funkcijo od predhodnika. S seboj je prinesla nujno svežino, nekaj glasu ljudstva podobnega, s čimer je, mimogrede, izsilila pozornost starih mačkov.
Del kmetijskih struktur je razburila z izjavo, da bo njena pozornost veljala tudi kmetijskim podjetjem, ki prispevajo ključni del tržnih viškov, pa se nanje zaradi politične neopaznosti doslej še ni ozrl noben predhodni minister. Pravzaprav se je s trdovratnim osredotočanjem zgolj na drobne zasebne proizvajalce korak za korakom, hote ali nehote, pripravljal scenarij, kako naj bi te pred okoli šestimi desetletji nastale tvorbe počasi izginile s prizorišča. Kdo le potrebuje kmetijska in živilska podjetja?
Nova ministrica je, sam bog ve, kako, razumela, da so pomembni vsi tržni proizvajalci hrane in ne le tisti v družinski lasti. Prav tako ji je jasno, da bo za večjo samooskrbo treba najti način, kako aktivirati kmetijska zemljišča, da bodo namesto nekakšnih kapitalskih naložb postala proizvodna sredstva.
Če ji bo v novi evropski proračunski perspektivi uspelo uveljaviti več specifičnih meril, ki jih naše kmetijstvo potrebuje za večjo produktivnost, bo morda zajezila ugovore, ki vse pogosteje letijo na kmetijski proračun. Kot kaže, gospa za krmilom kmetijskega ministrstva ne misli predvsem na naslednji mandat, temveč razume, da sta prehranska in nacionalna pravzaprav zelo sorodni obliki varnosti.
Upam, da zadnji dobri mož uresniči njene napovedi. Da ne bomo tudi to pot razočarani, da so bile slišane besede zgolj nacionalno všečne – politično pa mrtve.
