Komentar Boštjana Fona: Purac!

Na jeseniški gimnaziji sem pri sedemnajstih zaključil. Nisem bil čudežni otrok. Ravno nasprotno. Le v enem sem bil drugačen: bral sem več kot cel razred skupaj. Za izraelskega pisca Ephraima Kishona nekdanji sošolci še do dandanes niso slišali. Tudi meni je skorajda padel iz betice. Na srečo mi ga je pomagal znova odkriti center za socialno delo. Židovski mojster satire in opisovanja absurdnih situacij je zapisal, da se mu purac zdi posebno rafinirana poteza. Beseda purac rahlo spominja na nekaj drugega, vendar zaradi nje ni možno tožiti. CSD, ki naj bi skrbel za družinske in podobne reči, mi je izdal odločbo po uradni dolžnosti. Lani sem prejel otroški dodatek, letos, ker je vlada spremenila lojtrico prejemkov na glavo v familiji, mi ne pripada. Tako so trdili. Bral sem, veliko, to sem vam že razodel, bral sem tudi sklepe, odločbe in podobno, kar so mi kdaj porinili v roke. Natančno. Uradno pisanje sem obrnil levo in desno in na glavo in na prav. Pametni pišejo, butasti si zapomnijo.

Na listič sem napisal štiri velikanske napake. Predvsem to, da v stanovanju, ki mi je edina streha nad glavo, ne živim ne jaz ne kdo drug. Hop, sem se podvizal na lokalni center. Najprej eni dami, nato še drugi, ki jo je prva poklicala na pomoč, sem pokazal neumnosti v odločbi. In kršenje zakonodaje. Sta me obe prepričevali, da v stanovanju, ki sem ga kupil, ne živi nihče. Niti jaz. Nič oseb. To je pisalo na ekranu. Sem vprašal, ali prenočujem pod smreko, in sem si namerno, ker je v mojem lastniškem stanovanju en velik nič, sam spodnesel minimalen, pa vendar, otroški dodatek. Naj klikneta v tisto okence. Udarita enko. Odločba bo spisana, kot se spodobi. Nak! Moram na centralo, med regijske uradnike. Do šefice sem prilezel, ki mi je spet kazala tisto ničlo. Purac! Mi je ušlo. Izvlekel sem osebno izkaznico. Kot vem, ima vsak na njej naslov bivališča. Tudi jaz. Sem ji molil pod nos kos overjene plastike z mojim frisom. Ni se dala. Poslala me je na geodetsko upravo in še upravno enoto. Po potrdila, da sem res lastnik in da res živim tam, kjer je od njih izdana odločba leto prej to potrjevala. Spisal sem ugovor in oddal sedemnajst, s številko 17, listov in potrdil in kopij, še za odpravo preostalih napak. Zvečer sem vzel v roke knjigo Izraelca Kishona. Purac! Ni mi šlo na smeh. Bil sem namreč v glavni vlogi popolnega absurda birokracije.