NA EKS
Kolumna Mateja Fisherja: Ko Nemci zafrknejo, orng zafrknejo
V sedmih letih, kar piše za Der Spiegel, je objavil kakšnih 60 zgodb, od katerih je 14 spornih ali popolnoma neresničnih.
Odpri galerijo
Claas Relotius se je bal za svojo kariero – v resnici pa si jo je uničil.
Zgodovina beleži nemalo dogodkov, ko je kdo zajebal. In to orng. Vsekakor pri tem prednjačijo Nemci, s projektom vzpona Adolfa Hitlerja na oblast in posledično drugo svetovno vojno. Pri tovrstnih deviacijah vedno govorimo o razmerah, ki so jim naklonjene. Politične, gospodarske, socialne razmere so neki humus za rast različnega, tudi radikalnega plevela. In se pač zgodi. Kolo zgodovine se obrne v nepredvideno smer in norci se odtrgajo z uzd.
Pri takih stvareh po navadi ni lahke poti nazaj in je celotno stvar težko zaustaviti, skoraj nemogoče. Posledice so katastrofalne. Made in Germany je tisti znak, tisto zagotovilo, da je vse, kar prihaja iz Nemčije, stoodstotno vaserdiht in se lahko na to zanesemo. Prav zaradi tega je presenečenje, ko Nemci zajebejo, toliko večje. Nemogoče, da se je to zgodilo v Nemčiji. Tam, kjer znajo narediti vrata za podzemni vlak, ki se tisočkrat na dan brez napake odpro in zapro in trajajo več deset let.
Tam, kjer znajo narediti sistem, ki funkcionira brez napake. Pa se zgodi. Tudi Nemcem. In ko se napaka zgodi Nemcem, gre po navadi za resno stvar. Tako kot druga svetovna vojna, tako kot olimpijada v Münchnu leta '72, pa še zelo živ manever avtomobilskih proizvajalcev s prikrivanjem podatkov o lastnostih avtomobilov.
Zadnja, sveža nemška je iz tednika Der Spiegel. Časopisa, ki spada v prvo ligo evropskega tiska. Tistega tiska, ki velja za kredibilnega, ki velja ne le za resnega v podajanju informacij, ampak za prvo ligo pri oblikovanju mnenja, ki ima svoje lovke prepletene tudi v najglobljih žepih stricev, ki generirajo evropsko življenje. Kar piše v teh časopisih, je znak, orientir za nadaljnje ravnanje množice drugih tako mnenjskih, finančnih, gospodarskih kot tudi političnih voditeljev.
Na vse smo navajeni, vendar si nikakor ne moremo predstavljati, da informacija v Der Spieglu ne drži. Poleg vseh madžarskih, turških in drugih medijskih manevrov gre vedno verjeti Nemcem, Der Spieglu, Frankurter Allgemeine Zeitungu, švicarskemu Neue Zürcher Zeitungu, angleškemu The Guardianu in podobnim. Prvi ligi žurnalizma. In, evo ga, Nemci zajebejo. Der Spiegel.
Medtem ko se celotna Evropa podi po trgovinah, familije in sindikati pa pošiljajo selfieje v puloverjih z jelenčki in rdečimi kapami, so s Spiegla sporočili, da je eden njihovih novinarjev, Claas Relotius, odpuščen z uredništva. Novica, ki je vsekakor ušla marsikateremu ušesu, saj je v teh dneh pomembneje, koliko točk smo pridobili za ugoden nakup pleha v obliki Miki Miške na bencinski pumpi.
Claas Relotius je eden pomembnejših novinarjev uredništva, novinarska zvezda. Med drugim je za svoje novinarske in raziskovalne zgodbe prejel nekaj pomembnih novinarskih nagrad. Leta 2014 je prejel nagrado CNN Journalist of the Year, na začetku tega meseca pa je za zgodbo o sirskem dečku prejel nemško novinarsko nagrado (Deutscher Reporterpreis) za najboljšo reportažo leta 2018. To je strokovna nagrada, ki jo podeljujejo novinarji novinarjem.
Claas Relotius je namreč ponarejeval dejstva v svojih zgodbah, nekatera dejstva pa si je celo izmislil. Izmislil si je tudi protagoniste teh zgodb in povzemal njihove izjave, ki jih nikoli niso dali. V sedmih letih, kar piše za Der Spiegel, je objavil kakšnih 60 zgodb, od katerih je 14 spornih ali popolnoma neresničnih. Poleg tega je bralce pozival k doniranju sredstev za begunce iz Sirije, ta denar pa je ostal na njegovem transakcijskem računu. Kot so 20. novembra zapisali na portalu združenja nemških novinarjev, ki podeljuje nagrade, je komisija po odkritju in izbruhu škandala razpravljala, kaj narediti z nagrado, ki je bila podeljena novinarju Relotiusu.
Baje jih je s SMS-sporočilom obvestil, da bo štiri nagrade, ki jih je prejel, samoiniciativno vrnil. Škandal so odkrili z interno preiskavo v Der Spieglu, povod pa je dal novinar Juan Moreno, ki je z Relotiusom sodeloval pri zgodbi o mehiško-ameriški meji in so se mu zdela objavljena dejstva čudna. Na koncu je Relotius svoje dejanje priznal uredniku časopisa, kot razlog za svoje početje pa je navedel ne željo po uspehu, ampak strah pred padcem v karieri.
Bolj ko je postajal popularen, večji je bil strah. Zadnja številka tega pomembnega tednika je bila posvečena prav omenjeni temi s pomenljivim naslovom Sagen, was ist, kar bi v prevodu pomenilo Povedati, kaj je (resnica). Zgodba se je šele dodobra začela razpletati in je v mednarodnem novinarskem prostoru že dobila odziv. Kredibilnost informacije pri enem najpomembnejših medijev v nemško govorečem prostoru je na resnični preizkušnji in z Der Spiegla sporočajo, da so s tem odkritjem dosegli najnižjo točko v svoji sedemdesetletni zgodovini. Bomo videli, kako se bo zgodba razpletala, ker ko Nemci zajebejo, orng zajebejo.
Claas Relotius se je bal za svojo kariero – v resnici pa si jo je uničil.
Pri takih stvareh po navadi ni lahke poti nazaj in je celotno stvar težko zaustaviti, skoraj nemogoče. Posledice so katastrofalne. Made in Germany je tisti znak, tisto zagotovilo, da je vse, kar prihaja iz Nemčije, stoodstotno vaserdiht in se lahko na to zanesemo. Prav zaradi tega je presenečenje, ko Nemci zajebejo, toliko večje. Nemogoče, da se je to zgodilo v Nemčiji. Tam, kjer znajo narediti vrata za podzemni vlak, ki se tisočkrat na dan brez napake odpro in zapro in trajajo več deset let.
Tam, kjer znajo narediti sistem, ki funkcionira brez napake. Pa se zgodi. Tudi Nemcem. In ko se napaka zgodi Nemcem, gre po navadi za resno stvar. Tako kot druga svetovna vojna, tako kot olimpijada v Münchnu leta '72, pa še zelo živ manever avtomobilskih proizvajalcev s prikrivanjem podatkov o lastnostih avtomobilov.
Zadnja, sveža nemška je iz tednika Der Spiegel. Časopisa, ki spada v prvo ligo evropskega tiska. Tistega tiska, ki velja za kredibilnega, ki velja ne le za resnega v podajanju informacij, ampak za prvo ligo pri oblikovanju mnenja, ki ima svoje lovke prepletene tudi v najglobljih žepih stricev, ki generirajo evropsko življenje. Kar piše v teh časopisih, je znak, orientir za nadaljnje ravnanje množice drugih tako mnenjskih, finančnih, gospodarskih kot tudi političnih voditeljev.
Na vse smo navajeni, vendar si nikakor ne moremo predstavljati, da informacija v Der Spieglu ne drži. Poleg vseh madžarskih, turških in drugih medijskih manevrov gre vedno verjeti Nemcem, Der Spieglu, Frankurter Allgemeine Zeitungu, švicarskemu Neue Zürcher Zeitungu, angleškemu The Guardianu in podobnim. Prvi ligi žurnalizma. In, evo ga, Nemci zajebejo. Der Spiegel.
Medtem ko se celotna Evropa podi po trgovinah, familije in sindikati pa pošiljajo selfieje v puloverjih z jelenčki in rdečimi kapami, so s Spiegla sporočili, da je eden njihovih novinarjev, Claas Relotius, odpuščen z uredništva. Novica, ki je vsekakor ušla marsikateremu ušesu, saj je v teh dneh pomembneje, koliko točk smo pridobili za ugoden nakup pleha v obliki Miki Miške na bencinski pumpi.
Claas Relotius je eden pomembnejših novinarjev uredništva, novinarska zvezda. Med drugim je za svoje novinarske in raziskovalne zgodbe prejel nekaj pomembnih novinarskih nagrad. Leta 2014 je prejel nagrado CNN Journalist of the Year, na začetku tega meseca pa je za zgodbo o sirskem dečku prejel nemško novinarsko nagrado (Deutscher Reporterpreis) za najboljšo reportažo leta 2018. To je strokovna nagrada, ki jo podeljujejo novinarji novinarjem.
Claas Relotius je namreč ponarejeval dejstva v svojih zgodbah, nekatera dejstva pa si je celo izmislil. Izmislil si je tudi protagoniste teh zgodb in povzemal njihove izjave, ki jih nikoli niso dali. V sedmih letih, kar piše za Der Spiegel, je objavil kakšnih 60 zgodb, od katerih je 14 spornih ali popolnoma neresničnih. Poleg tega je bralce pozival k doniranju sredstev za begunce iz Sirije, ta denar pa je ostal na njegovem transakcijskem računu. Kot so 20. novembra zapisali na portalu združenja nemških novinarjev, ki podeljuje nagrade, je komisija po odkritju in izbruhu škandala razpravljala, kaj narediti z nagrado, ki je bila podeljena novinarju Relotiusu.
V sedmih letih, kar piše za Der Spiegel, je objavil kakšnih 60 zgodb, od katerih je 14 spornih ali popolnoma neresničnih.
Baje jih je s SMS-sporočilom obvestil, da bo štiri nagrade, ki jih je prejel, samoiniciativno vrnil. Škandal so odkrili z interno preiskavo v Der Spieglu, povod pa je dal novinar Juan Moreno, ki je z Relotiusom sodeloval pri zgodbi o mehiško-ameriški meji in so se mu zdela objavljena dejstva čudna. Na koncu je Relotius svoje dejanje priznal uredniku časopisa, kot razlog za svoje početje pa je navedel ne željo po uspehu, ampak strah pred padcem v karieri.
Bolj ko je postajal popularen, večji je bil strah. Zadnja številka tega pomembnega tednika je bila posvečena prav omenjeni temi s pomenljivim naslovom Sagen, was ist, kar bi v prevodu pomenilo Povedati, kaj je (resnica). Zgodba se je šele dodobra začela razpletati in je v mednarodnem novinarskem prostoru že dobila odziv. Kredibilnost informacije pri enem najpomembnejših medijev v nemško govorečem prostoru je na resnični preizkušnji in z Der Spiegla sporočajo, da so s tem odkritjem dosegli najnižjo točko v svoji sedemdesetletni zgodovini. Bomo videli, kako se bo zgodba razpletala, ker ko Nemci zajebejo, orng zajebejo.
