Kolumna Marije M. Kotnik: V rdečo

Kar potiho so mimo nas odšle dokaj pomembne obletnice, ki se nanašajo na promet in mobilnost, se mi zdi. Za začetek, kako je pred 120 leti v Ljubljano (in sploh na Balkanski polotok) pripeljal prvi avtomobil baron Anton Codelli, in sicer znamke Comfortable, ki ga je proizvedel Karl Benz.

Leta 1958 je bila zgrajena cesta Ljubljana–Zagreb (del ceste bratstva in enotnosti), za promet so jo odprli 23. novembra pred šestimi desetletji.

Ne nazadnje poldrugo stoletje življenja praznuje prometni semafor. Prvega je pred stoletjem in pol v Londonu v promet dal takratni šef Scotland Yarda. Mediji so ga opisovali kot ljubkega in elegantnega.

Prometni semafor v Londonu je bil visok približno osem metrov, litoželezen in je deloval na plin. Postavili so ga v bližini britanskega parlamenta ob reki Temzi in je po treh tednih delovanja eksplodiral. Policist, ki ga je takrat upravljal, je bil pri tem poškodovan, po nekaterih virih celo ubit. Danes na prvi semafor v britanski prestolnici spominja zelena plaketa v čast njegovega izumitelja Johna Peaka Knighta.


Kljub eksploziji in nepriljubljenosti med takratnimi jezdeci in kočijaži je semafor, katerega namen je bil, da britanskim poslancem omogoči čim hitrejše prečkanje ceste in dostop do parlamenta, deloval vse do leta 1872. London je bil naslednjih 50 let brez prometnega semaforja.

V Ljubljani pa? Viri pravijo, nekateri pa se tega še spomnijo, da je bilo znamenje prihajajoče motorizacije tudi to, da so v mestih, seveda tudi v Ljubljani, prepovedali vprežni promet. Preden je bil v Ljubljani pred Delavskim domom leta 1956 postavljen prvi semafor, je promet usmerjal miličnik, ki »si mu moral za naravnost pohupati enkrat, za desno dvakrat in za levo trikrat, on pa je za vsak avto posebej pokazal, naj spelje,« je slišati iz ust izkušenih z dobrim spominom.

V Nemčiji so izračunali, da v povprečju vsak Nemec v življenju pred rdečo lučjo na semaforju čaka dva tedna.
Naše ministrstvo za infrastrukturo je leta 2013 objavilo tako imenovano belo knjigo o prihodnosti javnega prevoza, v kateri so strnili želje in pričakovanja potnikov: ti so si želeli bolje prilagojene urnike avtobusov in vlakov, več javnega prevoza konec tedna in čim manj zamud, ker dandanes ljudje nenehno hitijo. »Javni prevoz je nedvom­no način potovanja 21. stoletja, njegova kakovost pa je eden pomembnejših kazalcev razvitosti in kakovosti bivanja države, regije ali mesta. V razvitih državah Evropske unije, kot so Nemčija, Francija, Švedska in Velika Britanija, v mestih, kot so Dunaj, Zürich, London in Stockholm, je ponudba javnega potniškega prevoza takšna, da ljudje lahko kakovostno živijo brez osebnega avtomobila,« ugotavljajo strokovnjaki s prometnega področja.

Velik delež slovenskih gospodinjstev ima enega ali več avtomobilov, vsa pa le ne – in ta (še posebno starejši ljudje) so povsem odvisna od javnega prevoza, posebno če si ne morejo privoščiti taksija, ki jih zunaj večjih naselij praviloma ni.
Zgodba pa, vsaj tako se mi zdi, se dogaja, v mestih. Veliko, res veliko jih vsak dan videvam na cestah, ki se v osebnem avtomobilu vozijo po eden. Po dva potnika sta redkost, trije izjema.

Tako kot je izjema, če si voznik svojega jeklenega konjička ne želi parkirati prav pred vhodom v trgovino, nakupovalno središče ali najraje kar za točilni pult.

Kar je res, je pač res.

V Luksemburgu bodo imeli od prihodnjega leta brezplačen javni prevoz in postali bodo prva država na svetu s takšno ureditvijo. Pri nas se kaj takega še ne bo zgodilo leta, če ne desetletja ali nemara celo stoletja. Žal. Pa bi se morda lahko. Če bi denar, ki ga zdaj namenjamo za številne strokovnjake, ki pripravljajo analize, strategije, nacionalne centre, svetujejo in pospešujejo, namenili za javni promet. Pa ne za teorijo in konference o pametni, trajnostni in varnostni mobilnosti. Za prakso!
Se pa bojim, da bi v takem primeru kar nekaj že omenjenih analitikov, strategov, svetovalcev in podobnih ostalo brez rednega priliva. Seveda evrčkov iz proračuna.