Objavljeno 13. avgust 2020 11.01 | Posodobljeno 13. avgust 2020 11.01

Kolumna Dejana Vodovnika: Prijatelji po smrti

Zelo se trudite, da bi pokazali, kako ste ga spoštovali, imeli radi, se z njim slišali vsak dan, mu pomagali pri težavah, a ravno od vas sem slišal najbolj nagnusne stvari, priča sem bil vaši neusmiljenosti.

Oliver Dragojević med koncertom z dolgoletno spremljevalno skupino Faraoni FOTO: LJUBO VUKELIĆ
Nehvaležno je to, pa se vseeno zdi, da je nekaj le treba zapisati.
Že ko je pred dvema letoma umrl legendarni hrvaški pevec in trubadur Oliver Dragojević, je bilo tako. Iz vseh koncev in krajev so se usuli spomini na sodelovanje z njim. Tudi iz Slovenije. Tisti je bil z njim, pa ona je nekajkrat prepevala pred ali za njim na istem odru nekje v Sloveniji. »Počaščen/-a sem bil/-a, da sem lahko stal/-a na istem odru kot legenda Oliver,« radi povedo nekateri znani, pol znani, malo manj znani ali sploh neznani zvezdniki slovenske estrade in lokalne scene.
Letos, ko sta minili dve leti od Dragojevićeve smrti, so bili spet vsi »njegovi najboljši prijatelji …«
Zelo se trudite, da bi pokazali, kako ste ga spoštovali, imeli radi, se z njim slišali vsak dan, mu pomagali pri težavah, a ravno od vas sem slišal najbolj nagnusne stvari, priča sem bil vaši neusmiljenosti.


Te dni je umrl Rajko Dujmić, glasbenik, kontroverzna osebnost, ki je bil pravcata legenda jugoslovanske glasbe. Za Nove fosile in druge pevce je spisal več kot 2000 pesmi, od tega najmanj 200 hitov. Leta 2013 je prejel najvišje hrvaško glasbeno nagrado, porina za življenjsko delo.
Mimogrede: Novi fosili so prodali več milijonov plošč in v diskografskem smislu postali in ostali najuspešnejša skupina na prostoru nekdanje Jugoslavije, zato niti najmanj ne preseneča, da so ji kmalu prilepili naziv jugoslovanska Abba. Da so imeli več let zapored po 300 koncertov na leto, le še potrjuje njeno priljubljenost.
Le nekaj ur po Dujmićevi smrti se je spet usul plaz izjav (tudi iz Slovenije) tistih, ki so »bili Rajkovi najboljši prijatelji …«

In stopili na žulj hrvaškemu menedžerju Edvinu Softiću, zato se je na družabnem omrežju razpisal o hinavščini, ki je na estradni sceni privrela na dan po smrti legendarnega Rajka Dujmića. Softića je pri svojevrstnem napadu na hrvaške estradnike podprla tudi Dujmićeva vdova Snježana. »Edvin, hvala ti, vse, kar praviš, je res,« je zapisala na facebooku.
Od legendarnega skladatelja so se poslovili številni hrvaški znani obrazi, ki zdaj opevajo njega in njegov glasbeni opus, a Softić pravi, da je bilo pri tem veliko estradnikov neiskrenih. Menedžer tudi trdi, da bi se mnogi s tragedijo, ki je prizadela družino, radi okoristili.
image
Oliver Dragojević med koncertom z dolgoletno spremljevalno skupino Faraoni FOTO: LJUBO VUKELIĆ

»Danes sem veliko prebral o Rajku Dujmiću. Večino je lahko sram. Vsi se hvalite in pišete, poslavljate se, kje je vaša morala, vsaj občutek sramu … Vem, da ne morete biti tiho, ker vas kličejo in morate nekaj povedati, mnoge od vas je on naredil, javnosti je treba povedati, da je bil genij, a da prestopite mejo in zdaj vzamete nazaj vse nagnusnosti, ki ste jih prej izrekli o njem?!« je zapisal in dodal:
»Zelo se trudite, da bi pokazali, kako ste ga spoštovali, imeli radi, se z njim slišali vsak dan, mu pomagali pri težavah, a ravno od vas sem slišal najbolj nagnusne stvari, priča sem bil vaši neusmiljenosti.« Softić estradnikom očita tudi, da Dujmiću še zdaj poskušajo ukrasti del popularnosti, in sicer z objavo fotografij, ki so stare več let in s katerimi se do tragedije niso hvalili. »Nakopal si bom veliko sovražnikov, a s tem sem se naučil živeti. On tega ni znal in tega ni prenesel. To ga je ubijalo in na koncu tudi ubilo. /.../ Umrl si, ker si si to že dolgo želel, ta čas ni ta, v katerem si se nekoč učil živeti. Le trpel si, a upanja ti niso dali. /.../ Pojdi, ni te več, a nikoli ti ne bodo mogli vzeti tistega, kar je samo tvoje, čeprav so to poskušali. Tvojih pesmi.«

Komentar naj si vsak zapiše sam. In ga zadrži zase. Razprodaja prijateljstva namreč ne vodi nikamor, razen, seveda, v osladnost, ki jih ob takih priložnostih v zadnjem času vse več, še največ od tistih, ki so kar naenkrat iz predalov izvlekli »stare fotografije, s katerimi se do tragedije niso hvalili« in so na njih sploh pozabili. Ali pa se spomnili, kako so »delili oder« v kakem mestecu na severovzhodu naše preljube nam Slovenije in svoj ego postavili ob bok resničnim mojstrom svojega poklica in poslanstva.




Deli s prijatelji