NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Srbeči prsti
Prodaja manjvrednega mesa račun izstavlja potrošniku, vsi v verigi prej pa solidno živijo.
Odpri galerijo
Domača javnost je zgrožena nad zadnjim primerom prehranske prevare, ko je neustrezno poljsko goveje meso zašlo v prehransko verigo, in to celo v Sloveniji. Nezaslišano je, če smo sprva prezrli, da je to meso k nam prodrlo čez nemško etnično enklavo, ki večinsko oskrbuje evropske ulične prodajalce hitre hrane, kjer kebab nedvomno kraljuje.
Gre za poceni hrano in tržni segment, ki je lojalen skoraj izključno turško govorečim dobaviteljem. Priprava kebaba zahteva visoko termično obdelavo, zato očitne kratkoročne posledice za zdravje niso pogoste. To je razlog, da si dobavitelji lahko privoščijo prodajo manjvredne govedine, ki končni račun neopazno izstavlja potrošniku, vsi v verigi prej pa lahko solidno živijo.
Od vsega tega je najbolj škodljiva prevara sama, saj podira zaupanje tudi v tiste, ki svoje prakse uravnavajo po dosti višjih merilih. Zato oblikujejo normalno ceno, zaradi nje pa niso konkurenčni. Konkurenčnosti, ki sloni na slabi kakovosti ali drugih »prednostih«, ki si jih odgovorni proizvajalci ne privoščijo, pa si v EU ne bi smeli dovoliti.
Saj vendar nihče ne verjame, da je šlo le za 2701 kg takšnega mesa, kot trdijo poljske oblasti, ali da se je to zgodilo samo enkrat in podobne pravljice. Proizvajalci in posredniki, ki so iznašli način, kako napol zastonj meso iz zakolov v sili pretvoriti v konkurenčno blago, te formule zagotovo niso uporabili samo enkrat. Spornosti tega početja se je očitno zavedal tudi nemški predelovalec, saj naj bi te slabe tri tone razpršil v 13 držav. Manjše količine je pač težje izslediti.
Težava je tudi v tem, da inšpektorji posameznih držav mesa iz rizičnih držav ali regij ne morejo pogosteje, sistematično nadzirati, ampak ga lahko vzorčijo le »nediskriminatorno«, zgolj v deležu, ki ga ima uvoženo meso iz posamezne države v domači, torej slovenski porabi.
Ocenjuje se le prisotnost mikrobov ali njihovih toksinov, ne pa kulinarična kakovost ali izvor mesa. Dobavitelji iz nekaterih držav so brez dvoma bolj elastični od domačih, a le redko preverjani, kar ni prav. Zato ni čudno, da jih srbijo prsti.
Gre za poceni hrano in tržni segment, ki je lojalen skoraj izključno turško govorečim dobaviteljem. Priprava kebaba zahteva visoko termično obdelavo, zato očitne kratkoročne posledice za zdravje niso pogoste. To je razlog, da si dobavitelji lahko privoščijo prodajo manjvredne govedine, ki končni račun neopazno izstavlja potrošniku, vsi v verigi prej pa lahko solidno živijo.
Prodaja manjvrednega mesa račun izstavlja potrošniku, vsi v verigi prej pa solidno živijo.
Od vsega tega je najbolj škodljiva prevara sama, saj podira zaupanje tudi v tiste, ki svoje prakse uravnavajo po dosti višjih merilih. Zato oblikujejo normalno ceno, zaradi nje pa niso konkurenčni. Konkurenčnosti, ki sloni na slabi kakovosti ali drugih »prednostih«, ki si jih odgovorni proizvajalci ne privoščijo, pa si v EU ne bi smeli dovoliti.
Saj vendar nihče ne verjame, da je šlo le za 2701 kg takšnega mesa, kot trdijo poljske oblasti, ali da se je to zgodilo samo enkrat in podobne pravljice. Proizvajalci in posredniki, ki so iznašli način, kako napol zastonj meso iz zakolov v sili pretvoriti v konkurenčno blago, te formule zagotovo niso uporabili samo enkrat. Spornosti tega početja se je očitno zavedal tudi nemški predelovalec, saj naj bi te slabe tri tone razpršil v 13 držav. Manjše količine je pač težje izslediti.
Težava je tudi v tem, da inšpektorji posameznih držav mesa iz rizičnih držav ali regij ne morejo pogosteje, sistematično nadzirati, ampak ga lahko vzorčijo le »nediskriminatorno«, zgolj v deležu, ki ga ima uvoženo meso iz posamezne države v domači, torej slovenski porabi.
Ocenjuje se le prisotnost mikrobov ali njihovih toksinov, ne pa kulinarična kakovost ali izvor mesa. Dobavitelji iz nekaterih držav so brez dvoma bolj elastični od domačih, a le redko preverjani, kar ni prav. Zato ni čudno, da jih srbijo prsti.
