Kolumna Vesa Stojanova: Kaj pa naši »črnci«?
Če hočeš imeti bolj pravično družbo, moraš torej najprej poskrbeti, da vsi začnejo z bolj ali manj iste pozicije.
Odpri galerijo
Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Bes, ki ga lahko spremljamo po ameriških ulicah in ki je v prvi vrsti sicer uperjen proti policijski brutalnosti in pogosti praksi, pri kateri so policisti zlasti do mladih temnopoltih ljudi zelo hitri s sprožilcem, nosi v sebi povsem drugo sporočilo. In to je bes proti več stoletij in desetletij dolgi neenakosti, ki je podkrepljena z rasnim, družbenim in gospodarskim razlikovanjem.
A to nezadovoljstvo nad položajem črncev v Ameriki je pljusknilo tudi čez meje ZDA. V Veliki Britaniji, Belgiji zahtevajo odstavitev kipov, ki jih spominjajo na kolonialno preteklost, ki je bila pogosto prežeta z rasizmom, v ZDA protestirajo tudi Indijanci in zahtevajo odstranitev spomenika Krištofa Kolumba, ker za njih predstavlja nekoga, ki je s seboj pripeljal genocid in iztrebljanje. Na Novi Zelandiji hočejo celo zamenjati ime mesta Hamilton, ker je poimenovano po britanskem častniku, ki v zavesti domorodcev predstavlja simbol uboja več tisoč Maorov.
Zdi se, kot da je svet zajel val protestov proti rasizmu in solidarnosti z manjšinami. Le v našem koncu Evrope tega naboja ni čutiti. Kot da je pri nas vse v redu, saj mi nimamo nobene zatirane manjšine, katere položaj ni primerljiv s položajem velike večine. Pa je to res? Kaj pa Romi? Kot da smo nanje povsem pozabili. Njihov položaj je v marsičem podoben položaju temnopoltih v ZDA in večina ima globoko vsajene predsodke do njih, čeprav so že stoletja del naše družbe.
Ameriški predsednik Thomas Jefferson je avtor znanega reka, da ni nič bolj nepravično od tega, če z istimi vatli obravnavaš neenakost med ljudmi. Vsem navidezno omogočiš iste razmere, ne da bi manjšini in tistim bolj ranljivim najprej pomagal, da pridejo na približno podoben izhodiščni položaj. Pozitivna diskriminacija, ki manjšinam daje nekatere prednosti in ugodnosti v primerjavi z večino, se je marsikje izkazala za dobro orodje.
Če hočeš imeti bolj pravično družbo, moraš torej najprej poskrbeti, da vsi začnejo z bolj ali manj iste pozicije. In tam, kjer so to naredili tudi pri nas z Romi, se je medsebojni odnos bistveno spremenil. Tam, kjer pa še vedno prevladujejo stari predsodki, pa na žalost ostaja vse po starem. Tam so Romi še vedno naši »črnci«.
A to nezadovoljstvo nad položajem črncev v Ameriki je pljusknilo tudi čez meje ZDA. V Veliki Britaniji, Belgiji zahtevajo odstavitev kipov, ki jih spominjajo na kolonialno preteklost, ki je bila pogosto prežeta z rasizmom, v ZDA protestirajo tudi Indijanci in zahtevajo odstranitev spomenika Krištofa Kolumba, ker za njih predstavlja nekoga, ki je s seboj pripeljal genocid in iztrebljanje. Na Novi Zelandiji hočejo celo zamenjati ime mesta Hamilton, ker je poimenovano po britanskem častniku, ki v zavesti domorodcev predstavlja simbol uboja več tisoč Maorov.
Zdi se, kot da je svet zajel val protestov proti rasizmu in solidarnosti z manjšinami. Le v našem koncu Evrope tega naboja ni čutiti. Kot da je pri nas vse v redu, saj mi nimamo nobene zatirane manjšine, katere položaj ni primerljiv s položajem velike večine. Pa je to res? Kaj pa Romi? Kot da smo nanje povsem pozabili. Njihov položaj je v marsičem podoben položaju temnopoltih v ZDA in večina ima globoko vsajene predsodke do njih, čeprav so že stoletja del naše družbe.
Ameriški predsednik Thomas Jefferson je avtor znanega reka, da ni nič bolj nepravično od tega, če z istimi vatli obravnavaš neenakost med ljudmi. Vsem navidezno omogočiš iste razmere, ne da bi manjšini in tistim bolj ranljivim najprej pomagal, da pridejo na približno podoben izhodiščni položaj. Pozitivna diskriminacija, ki manjšinam daje nekatere prednosti in ugodnosti v primerjavi z večino, se je marsikje izkazala za dobro orodje.
Če hočeš imeti bolj pravično družbo, moraš torej najprej poskrbeti, da vsi začnejo z bolj ali manj iste pozicije. In tam, kjer so to naredili tudi pri nas z Romi, se je medsebojni odnos bistveno spremenil. Tam, kjer pa še vedno prevladujejo stari predsodki, pa na žalost ostaja vse po starem. Tam so Romi še vedno naši »črnci«.
