Kolumna Miše Terček: Več kot le preobrazba

Televizijske oddaje o preobrazbah so še vedno priljubljene, četudi jih je vedno več. Tako imenovani make over šovi so svoja področja v zadnjih letih precej razširili. Če smo na začetku na malih zaslonih gledali zgolj preobrazbe ljudi, ki so jih stilisti, frizerji in make up artisti iz preprostih sosedov spremenili v oglase medijsko vsiljenih standardov na dveh nogah, imamo danes na voljo tudi oddaje o preobrazbah hiš, stanovanj, restavracij, vrtov, pisarn, avtomobilov in tako dalje. Gledalkam in gledalcem je ideja o grdem račku, ki postane labod, očitno še vedno nadvse privlačna. A ker se vse skupaj sliši dokaj plitko in površinsko, so ustvarjalci tovrstnih oddaj kmalu dojeli, da bodo morali poleg vizualij znati prodati dobro vsebinsko zgodbo, torej nekaj, zaradi česar bo gledalec verjel, da so s »preobrazbo« za dotičnega človeka naredili tudi nekaj dobrega, globljega, nekaj za njegovo dušo, psihično počutje, notranji mir, zadovoljstvo. Na koncu oddaje morajo, seveda, teči solze. Če gledalec ni ganjen, cilj pač ni bil dosežen.


Ena bolj priljubljenih make over oddaj je Queer Eye (Gejevsko oko), katere začetki segajo v leto 2003, ko se je pojavila na programu televizije Bravo z imenom Queer Eye for the Straight Guy (Gejevsko oko za strejt tipa). Koncept je bil precej preprost – kopica strokovnjakov iz sveta mode, frizerstva in sorodnih vej je poskušala preobraziti kandidata, ki naj ne bi imel okusa za oblačenje ter imidž in ki je že tako obupan, da je nad njim obupala tudi okolica. Po navadi so jih namreč na oddajo prijavili člani družine ali prijatelji. No, dodana vrednost oddaje je bilo kakopak to, da so bili strokovnjaki geji, kandidati pa heteroseksualci. Vse skupaj izhaja iz stereotipa, da naj bi imeli geji bolj izostren čut za estetiko, strejti pa ne. In če za trenutek pozabimo na dejstvo, da gre v resnici pravzaprav za podpihovanje stereotipov, gre lahko za precej kratkočasno kombinacijo, saj že ta kontrast (na obeh straneh so namreč izbrali dovolj očitne kandidate, ki odstopajo od zlate sredine, zato da so lahko ustvarjali »televizijo«) piše scenarij sam od sebe. Resničnostni šov, v katerem igralci torej ne potrebujejo navodil ...

Različnih spin-offov oddaje Queer Eye je bilo v zadnjih 17 letih veliko. Morda preveč. Koncept so poskušali obrniti na vse mogoče načine. S prihodom Netflixa pa je bilo pričakovati, da bo tudi največja spletna televizijska platforma na svetu izkoristila prepoznavno znamko Queer Eye. To se je tudi zgodilo. Ustvarili so oddajo in jo podnaslovili More Than A Makeover (Več kot preobrazba). Vsebinsko se praktično ni pretirano spremenila, le kandidati so izbrani na podlagi tega, kaj sicer počnejo v življenju in kako zelo si »zaslužijo« preobrazbo. Večinoma izbirajo ljudi, ki so aktivno vključeni v skupnost ter pomagajo manj privilegiranim. Dobrodelnežem nato na novo opremijo delovne prostore in/ali dom ter poskrbijo za novo vizualno podobo, morda tudi spletno stran, blagovno znamko in vse drugo, kar potrebujejo za boljše delovanje ali nov začetek. Hkrati se kanček vmešajo v njihovo zasebno življenje ter jim pomagajo obnoviti izgubljene stike z družino ali zgladiti kakšne zamere.

Simpatični voditelji sodelujejo že dolga leta, zato se je med njimi stkala posebna kemija, kot radi rečemo v televizijskem žargonu. Fab petico sestavljajo strokovnjak za vino in kulinariko Antoni Porowski, modni strokovnjak Tan France, strokovnjak za kulturo Karamo Brown, strokovnjak za oblikovanje Bobby Berk in strokovnjak za pričeske Jonathan Van Ness. S svojo odprtostjo in toplino razbijajo predsodke še tako trdim glavam, po drugi strani pa so si s svojo ekscentričnostjo in sproščenostjo pred kamerami pridobili že domala ikonični status v LGBT+ skupnosti.

Oddaja je polna tako imenovanega product placementa oziroma očitnega oglaševanja določenih podjetij, ki producentom priskočijo na pomoč, ko je treba kandidatom denimo opremiti hiše ali jim priskrbeti vozila in podobno, a ker je za dobrodelno in dobronamerno noto, jim lahko načeloma to celo oprostimo. Televizija je pač televizija in šov se mora nadaljevati, pravijo.
Vprašanje, ki se poraja, je, ali bi bila Slovenija (s tem imamo v mislih večinsko TV-občinstvo, ne zgolj Ljubljane in bolj liberalnih, odprtih območij) že pripravljena na svojo različico tovrstnega šova. Morda. Po navadi so tovrstne oddaje (dober primer je tudi RuPaulov Drag Race, v katerem nastopajo kraljice drag šovov) pri nas zelo priljubljene, dokler so uvožene iz tujine. Ko pa gre za domačo produkcijo in domače nastopajoče, pa kaj kmalu iz vseh lukenj pokukajo razni nestrpneži in konservativne organizacije ter začnejo skandirati, da je zadaj v resnici promocija »drugačnega« življenja. Kar je, seveda, popolna neumnost.