Kolumna Lare Paukovič: Kriza

Niti leta 2008, v zadnji finančni krizi, ni bilo tako kritično.
Fotografija: Članki tudi v teh časih pridejo do bralcev. FOTO: ALEŠ ČERNIVEC
Odpri galerijo
Članki tudi v teh časih pridejo do bralcev. FOTO: ALEŠ ČERNIVEC

Kolegica me je pred dnevi v enem naših virtualnih klepetov, ki te dni nadomeščajo kakovostno druženje ob kavi ali vinu, obvestila, da so iz podjetja, v katerem dela, kar na lepem odpustili trideset ljudi, čeprav je – kljub koronavirusu – kar dobro stoječe. A določene izgube je zaradi situacije vseeno imelo in tistih trideset zaposlenih je bilo očitno kolateralna škoda.

Druga prijateljica pravi, da je njeno delovno mesto v zadnjih mesecih zaradi virusa izgubilo šestdeset ljudi. Nobena od nas ne misli, da je ogrožena oziroma da bi jo lahko z danes na jutri doletela izguba vseh dohodkov, a naše službe so med temami, o katerih se zdaj, v času korone, najpogosteje pogovarjamo – virus je tako zelo pretresel gospodarstvo, da se zdi, da tisti, ki nas v finančnem smislu ni prizadel, ne moremo verjeti, da še vedno lahko normalno delamo.


Samostojni podjetniki drug za drugim zapirajo svoje biznise, ki so jih pred krizo vzpostavljali dolga leta in vanje vlagali ves svoj čas, energijo ter denar, kulturniki so na čakanju – in brez prihodkov (nobenih koncertov, gledaliških predstav, performansov; in to še kar dolgo!), turizem in gostinstvo množično odpuščata ... in ni videti, da bi šlo kmalu na bolje. Globalne napovedi namreč niso prav nič rožnate:

Mednarodni denarni sklad je pred dnevi posvaril, da bodo ekonomske posledice koronavirusa in recesija, v katero drsimo, primerljive s tistimi v veliki gospodarski krizi (veliki depresiji) leta 1929, ki ji je sledilo deset let hude recesije. Niti leta 2008, v zadnji finančni krizi, ni bilo tako kritično. Izračunali so tudi padce v proizvodnji za nekatera večja svetovna gospodarstva: Italiji in Španiji, ki sta najbolj prizadeti zaradi virusa, bo BDP na primer padel za 9,1 odstotka in 8 odstotkov, Veliki Britaniji pa za 6,5 odstotka.

Članki tudi v teh časih pridejo do bralcev. FOTO: ALEŠ ČERNIVEC
Članki tudi v teh časih pridejo do bralcev. FOTO: ALEŠ ČERNIVEC
Kako ravnati? Se truditi, da se te napovedi in vsa ta odpuščanja okoli tebe ne bi dotaknila? Težko. Kot je dejala prijateljica – »ko opazuješ, kako genialni ljudje pristanejo na cesti, si ne moreš kaj, da te ne bi stisnilo«. Poleg sočutja in jeze, ki jo občutiš zaradi sodelavcev, ki so izgubili službo, je tu strah: nihče ti ne daje zagotovila, da ne boš naslednji. Ko podjetja izbirajo, kje bodo rezala zaradi virusa, ni pomembno, kaj si v preteklega pol leta prispeval podjetju, kako si garal in koliko nadur opravil – za to, da te odpustijo, si lahko samo v napačnem času na napačnem mestu; loterija pač.

Podobno je v kulturi: talent in trud naenkrat ne štejeta več. Novinarji imamo to srečo, da naši članki tudi v času krize še vedno pridejo do bralcev, a zamislimo si hipotetično situacijo, v kateri ustavijo vse tiskarne, internet pa je ugasnjen – to, da je dober novinar, ne bi pomagalo nobenemu od nas. V tem smislu zdaj naenkrat ni več pomembno, kako briljanten igralec, glasbenik, organizator literarnih dogodkov si – brez odjemalcev umetnosti, ki ne more živeti za štirimi stenami, ampak v teatru, koncertnih dvoranah, po kulturnih ustanovah – si nemočen. Tako je – in še bo, žal – kriza razčlovečila številne posameznike. Se lahko iz tega kaj naučimo, na primer da obstoječi sistem ne deluje? Tako kot sem v zadnjem času že večkrat slišala, da je karantena priložnost za duhovno rast, v kar osebno ne verjamem, se pojavljajo tudi ideje o tem, da je epidemija koronavirusa v ljudeh spodbudila solidarnost in da bi nam lahko pomagala zrušiti ali vsaj prenoviti kapitalizem.

Ni videti, da bi šlo kmalu na bolje. FOTO: GULIVER/GETTYIMAGES
Ni videti, da bi šlo kmalu na bolje. FOTO: GULIVER/GETTYIMAGES
O tem sta prejšnji teden v virtualnem pogovoru razpravljala tudi hrvaški režiser Oliver Frljić in filozof Srećko Horvat. Horvat je bil bolj, Frljić manj optimističen. »Kapitalizem je v resnici najmočnejši virus. Če pogledamo v preteklost in opazujemo, kako je patogen, nimamo ravno veliko prostora za optimizem. Poleg tega se v državah po svetu, kot sta Nemčija in ZDA, že govori o tem, da bi bilo morda smiselno virusu žrtvovati določena življenja, da bi se ekonomski procesi nadaljevali.

Trenutno je človeško življenje samo po sebi še najvišja vrednota, a vseeno mislim, da nismo daleč od tega, ko ne bo več,« je dejal. Kolumne ne bi rada končala v skrajno pesimističnem tonu, a ko sem že omenjala primerjave z veliko depresijo: ta je prešla v drugo svetovno vojno. Upam vsaj, da smo dovolj pametni, da bomo znali ustaviti politike, ki krizno situacijo na veliko izkoriščajo in bi nas znali spraviti v kakšno podobno situacijo.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije