NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Ljubljeni vodja
Še bolj zanimivo bo opazovati dinamiko odnosov med Šarcem in Levico Luke Mesca, ki je zgrožena nad imenovanjem državnega sekretarja.
Odpri galerijo
Klavdija Markež FOTO: Jože Suhadolnik
Ah, ti magnetogrami državnega zbora. Prepisi razprav poslancev so zlata jama modrosti izvoljencev ljudstva, ki največ povejo prav o izvoljencih ljudstva.
»Dr. Miro Cerar mi je s svojo politično držo in nastopom vzor. Je oseba, ki v meni s svojo karizmo vzbuja avtoriteto in spoštovanje. Vsega tega ne počne z besedami, ampak s svojim ravnanjem, kulturo, načelnostjo, vrednotami, ki jih prenaša na posameznike, tudi na nas. Strinjam se z njegovimi visokimi standardi etičnosti in družbeno odgovornostjo, saj jo naša družba še kako potrebuje. Zavedam se velike odgovornosti, ki jo bo dr. Cerar prevzel ob potrditvi funkcije predsednika vlade, a niti za trenutek ne dvomim o njem in o njegovem vodenju.«
Tako je 25. avgusta 2014 govorila takratna poslanka SMC Klavdija Markež, ko je v zvezde kovala mandatarskega kandidata, ljubljenega vodjo Mira Cerarja. Pol leta pozneje je bila kandidatka za šolsko ministrico. V analizi pred njenim zaslišanjem v državnem zboru sem zapisal, da ni kadrovski biser, je pa Cerarjeva vernica. Odstopila je dva dni po imenovanju za ministrico zaradi plagiatorstva magistrske naloge.
»V naši poslanski skupini popolnoma zaupamo v sposobnosti našega predsednika in treba je poudariti, da so njegove komunikacijske veščine in vodstvene sposobnosti takšne narave, zaradi katerih se lahko nadejamo, da bo vlada pod njegovim vodstvom učinkovita, operativna in državotvorna.«
Tako je 17. avgusta letos govorila Tina Heferle, poslanka Stranke Marjana Šarca, ko je v zvezde kovala mandatarskega kandidata, ljubljenega vodjo Marjana Šarca. Priznati je treba, da se težko primerja z osladnostjo padle dvodnevne ministrice, a način čaščenja je podoben. Še posebno če dodamo citat iz sporočila njene poslanske skupine, pod katero se je podpisala tudi Heferlejeva: »Lista Marjana Šarca je na volitvah nastopila z enim prepoznanim obrazom. Marjan Šarec je tisti človek, ki nas je s svojo strpnostjo, pogledom v prihodnost, čutom za sočloveka ter neizmernim pogumom povezal in združil.«
Tako je poslanska skupina branila hrabrega ljubljenega vodjo, ko je za svojega državnega sekretarja imenoval zastrupljevalca družabnih omrežij najslabše vrste Damirja Črnčeca. Poslanci LMŠ so verjetno dolgo zbirali pogum, da so zapisali, da to kadrovsko odločitev predsednika vlade spoštujejo in jo sprejemajo kot osebno odločitev. Zelo strog ljubljeni vodja bi namreč tak zapis že lahko razumel kot izdajo.
Da bi ublažili svoje nelagodje zaradi posredne kritike vodje, so pridno sledili argumentaciji predsednika vlade, da od Črnčeca pričakuje, da bo odslej javno pridno zatiral svoj rasizem. Modro pa so poslanci sekte Marjana Šarca dodali: »Vsak od nas si zasluži drugo priložnost.« A zdi se, da ne znajo šteti: Črnčecu ni ušel en tvit, bilo jih je nešteto, drugo priložnost pa si zasluži nekdo, ki se za prvi greh vsaj malo pokesa, česar nismo videli.
Še bolj zanimivo bo opazovati dinamiko odnosov med Šarcem in Levico Luke Mesca, ki je zgrožena nad imenovanjem državnega sekretarja. Tole kolumno pišem pred sestankom med ljubljenim vodjo in stranko demokratičnega socializma, ki omogoča vlado z rasističnim državnim sekretarjem. Morda je Šarec presenetil in zamenjal Črnčeca, morda je bila Levica načelna in je prekinila sodelovanje z vlado, v kateri sodeluje rasistični državni sekretar. A nevedoč za epilog dramatičnega sestanka, tvegam napoved, da bo vse po starem: Črnčeca prsti ne bodo zasrbeli, še naprej bo priden z zamrznjenim Twitterjevim računom, Levica pa bo še naprej koalicijsko-opozicijska stranka demokratičnega socializma.
Tako bo ljubljeni vodja lahko še naprej grel srca svojih vernikov, Luka Mesec pa bo treniral pragmatizem koalicijsko-opozicijske stranke, ki je v grozi pred še enim ljubljenim vodjo, tistim z desnice, pripravljena tolerirati tudi rasističnega državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade.
»Dr. Miro Cerar mi je s svojo politično držo in nastopom vzor. Je oseba, ki v meni s svojo karizmo vzbuja avtoriteto in spoštovanje. Vsega tega ne počne z besedami, ampak s svojim ravnanjem, kulturo, načelnostjo, vrednotami, ki jih prenaša na posameznike, tudi na nas. Strinjam se z njegovimi visokimi standardi etičnosti in družbeno odgovornostjo, saj jo naša družba še kako potrebuje. Zavedam se velike odgovornosti, ki jo bo dr. Cerar prevzel ob potrditvi funkcije predsednika vlade, a niti za trenutek ne dvomim o njem in o njegovem vodenju.«
Tako je 25. avgusta 2014 govorila takratna poslanka SMC Klavdija Markež, ko je v zvezde kovala mandatarskega kandidata, ljubljenega vodjo Mira Cerarja. Pol leta pozneje je bila kandidatka za šolsko ministrico. V analizi pred njenim zaslišanjem v državnem zboru sem zapisal, da ni kadrovski biser, je pa Cerarjeva vernica. Odstopila je dva dni po imenovanju za ministrico zaradi plagiatorstva magistrske naloge.
»V naši poslanski skupini popolnoma zaupamo v sposobnosti našega predsednika in treba je poudariti, da so njegove komunikacijske veščine in vodstvene sposobnosti takšne narave, zaradi katerih se lahko nadejamo, da bo vlada pod njegovim vodstvom učinkovita, operativna in državotvorna.«
Tako je 17. avgusta letos govorila Tina Heferle, poslanka Stranke Marjana Šarca, ko je v zvezde kovala mandatarskega kandidata, ljubljenega vodjo Marjana Šarca. Priznati je treba, da se težko primerja z osladnostjo padle dvodnevne ministrice, a način čaščenja je podoben. Še posebno če dodamo citat iz sporočila njene poslanske skupine, pod katero se je podpisala tudi Heferlejeva: »Lista Marjana Šarca je na volitvah nastopila z enim prepoznanim obrazom. Marjan Šarec je tisti človek, ki nas je s svojo strpnostjo, pogledom v prihodnost, čutom za sočloveka ter neizmernim pogumom povezal in združil.«
Tako je poslanska skupina branila hrabrega ljubljenega vodjo, ko je za svojega državnega sekretarja imenoval zastrupljevalca družabnih omrežij najslabše vrste Damirja Črnčeca. Poslanci LMŠ so verjetno dolgo zbirali pogum, da so zapisali, da to kadrovsko odločitev predsednika vlade spoštujejo in jo sprejemajo kot osebno odločitev. Zelo strog ljubljeni vodja bi namreč tak zapis že lahko razumel kot izdajo.
Da bi ublažili svoje nelagodje zaradi posredne kritike vodje, so pridno sledili argumentaciji predsednika vlade, da od Črnčeca pričakuje, da bo odslej javno pridno zatiral svoj rasizem. Modro pa so poslanci sekte Marjana Šarca dodali: »Vsak od nas si zasluži drugo priložnost.« A zdi se, da ne znajo šteti: Črnčecu ni ušel en tvit, bilo jih je nešteto, drugo priložnost pa si zasluži nekdo, ki se za prvi greh vsaj malo pokesa, česar nismo videli.
Še bolj zanimivo bo opazovati dinamiko odnosov med Šarcem in Levico Luke Mesca, ki je zgrožena nad imenovanjem državnega sekretarja. Tole kolumno pišem pred sestankom med ljubljenim vodjo in stranko demokratičnega socializma, ki omogoča vlado z rasističnim državnim sekretarjem. Morda je Šarec presenetil in zamenjal Črnčeca, morda je bila Levica načelna in je prekinila sodelovanje z vlado, v kateri sodeluje rasistični državni sekretar. A nevedoč za epilog dramatičnega sestanka, tvegam napoved, da bo vse po starem: Črnčeca prsti ne bodo zasrbeli, še naprej bo priden z zamrznjenim Twitterjevim računom, Levica pa bo še naprej koalicijsko-opozicijska stranka demokratičnega socializma.
Tako bo ljubljeni vodja lahko še naprej grel srca svojih vernikov, Luka Mesec pa bo treniral pragmatizem koalicijsko-opozicijske stranke, ki je v grozi pred še enim ljubljenim vodjo, tistim z desnice, pripravljena tolerirati tudi rasističnega državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade.
