NA EKS
Deček v rumeni majici
Odpri galerijo
Ena redkih množičnih prireditev, ki uspešno kljubujejo današnji kolektivni norosti, je Tour de France. To, da so si ga organizatorji dovolili izvesti še enkrat, potrjuje, da Francozi vse počno na malce drugačen način. Marsikdo bi se v želji po biti zgled ustrašil in dirko, ki je več kot zgolj tritedensko pedaliranje, odpovedal, vendar se Tour ne da. Kot primer, da je možno tudi najzahtevnejše organizacijske projekte izvesti ne glede na razmere, v katerih smo se znašli. Nekateri so se ob zapiranju meja spomnili, da se kaj takega ni zgodilo niti v drugi svetovni vojni, obstajajo pa tudi taki, ki gredo korak naprej in obstoj kakršnega koli virusa zanikajo. No, bodimo resni. Vsaka relativizacija je lahko bolj usodna, kot je bil tisti polet letal v WTC. Virusi in gripe so od nekdaj spremljevalec civilizacije, nujno je le, da se ljudje naučijo z njimi živeti. Vsi srčno upamo, da bo znanost še enkrat upravičila svoj obstoj in ji bo čim prej uspelo najti tako rešitev na preventivni ravni kot zdravilo ob infekciji. Vzporedno pa je treba lastna ravnanja nekoliko prilagoditi novi dejanskosti. Tudi to, zavedajoč se ali ne, počnemo že od nekdaj. Od nekdaj so ljudje lastni način življenja prilagajali zunanjim dejavnikom. Nekoč so se prevažali s konjskimi vpregami, magarci, konji in vozovi. Ko je nekomu v Lendavi zmanjkala slatina, je moral osedlati konja in v Radence na izvir.
Pa se je pisalo leto 1839 in je bila patentirana fotografija in izumljen bicikel. Po tem nič več ni bilo tako, kot je bilo. Naenkrat se je svet začel vrteti hitreje. Mnogo hitreje. Na svoj račun so med drugim prišli vsi tisti, ki jim je zmanjkalo slatine, ali je bilo treba kam na hitro skočiti. Bicikel je spremenil svet bolj kot marsikatero drugo prevozno sredstvo. Predvsem zaradi svoje dostopnosti. V naših koncih se je še posebno hitreje pedaliralo po tem, ko je Prlek Janez Puh izpopolnil bicikel skoraj do mere, kot ga poznamo danes. Puhov Waffenrad je tista legenda, ki jo še dandanes srečate ne ulici in še vedno deluje. Če imajo prevozna sredstva na motor neko svojo končno hitrost, je pač bicikli nimajo. Bolj tlačiš, bolj gre. In v zadnjih časih nam gre izjemno dobro. Poleg vseh svetovnih križev in težav se zadnji mesec v Sloveniji vse vrti okoli dveh stvari. Okoli rumene majice in bicikla. Če je Prlek Janez Puh kriv za razvoj sodobnega bicikla, bi morali najti še krivca za izum rumene majice. In prav na teh dveh elementih, pri biciklu in rumeni majici, se ponovno pokaže tista naša, da nič ni tako dobro, da ne bi mogli predstaviti kot slabo, in obratno, ni ga poraza, ki ga ne bi znali predstaviti kot zmago. Pri vsem skupaj me skrbi, kaj na to poreče odraščajoča mladina, ki naj bi ji neke družbene vrednote vraščali pod kožo. Kako naj vedo, kaj je prav in kaj ne. Tukaj se postavijo problemi socializacije. In kako bo ta mladina socializirana, ko pa v družbi ni konsenza o temeljnih vrednotah, kot sta na primer odnos do rumene majice in bicikla.
Da bicikel ni prevozno sredstvo kar tako, sem ugotovil ob eni priložnosti v odranski kovačnici. Tam se je po neki verigi naključij zbrala heterogena družba in smo se med drugim tudi pogovarjali. Eden od ekipe je bil visoki funkcionar odranskega nogometnega kluba, ki je in mislim, da še vedno velja za enega bolj urejenih v Evropi. Tako kot odranska občina. Gre za majhno skupnost, kjer se pač ljudje zmenijo in se tega držijo. In štima. Vedo, do kam jim seže, in so s tem zadovoljni. Tako so tudi nogometni klub postavili tako, da igrajo, kolikor zmorejo, in v dobrem in slabem za tem stojijo. Pa je gospod omenil, da pri njih igrajo samo domači in imajo zaradi tega na svoji strani tudi občinstvo, ki navija za domače. Občinstvo svojih igralcev ne pozna zgolj po priimkih, ampak, če že niso žlahta, poznajo vsaj štiri generacije prednikov vsakega igralca. In vprašanje. Kako po Odrancih definiraš, kaj je domače? Kje se začne transfermarket, ko igralec ni več domači. Odgovor je bil enostaven. Domači igralec je tisti, ki se lahko z biciklom pripelje na trening. Kako enostavno. Tam je vse jasno, tudi domači mladini. In kot smo omenili prej, je prav mladina zmedena, kaj je prav in kaj ne. Na eni strani Tromostovja vidijo paciente v rumenih jopičih, ki jih eni pljuvajo in drugi častijo, na drugi strani bicikliste, ki jih oblast ignorira, potem pa se zazrejo v ekran in družno navijajo za biciklista, ki naj bi čim dlje nosil rumeno majico. Če so rumeni jopiči sredi Pariza še pred dobrim letom pomenili tempirano bombo in grožnjo vsej korporativni Evropi, si danes želimo, da bi v nedeljski Pariz pripedalil Slovenec v rumeni majici. In kaj naj si o tem misli današnja mladina. Da so časi nekoliko drugačni, da nič, kar je povedano, ne drži toliko, da se ne bi moglo spremeniti v svoje nasprotje. Ampak vseeno. Ne glede na to, ali se v petek biciklistov bojite in v nedeljo zanje navijate, lahko rečemo zgolj naslednje. Sledite biciklistom, tako boste vedno na pravi strani.
Pa se je pisalo leto 1839 in je bila patentirana fotografija in izumljen bicikel. Po tem nič več ni bilo tako, kot je bilo. Naenkrat se je svet začel vrteti hitreje. Mnogo hitreje. Na svoj račun so med drugim prišli vsi tisti, ki jim je zmanjkalo slatine, ali je bilo treba kam na hitro skočiti. Bicikel je spremenil svet bolj kot marsikatero drugo prevozno sredstvo. Predvsem zaradi svoje dostopnosti. V naših koncih se je še posebno hitreje pedaliralo po tem, ko je Prlek Janez Puh izpopolnil bicikel skoraj do mere, kot ga poznamo danes. Puhov Waffenrad je tista legenda, ki jo še dandanes srečate ne ulici in še vedno deluje. Če imajo prevozna sredstva na motor neko svojo končno hitrost, je pač bicikli nimajo. Bolj tlačiš, bolj gre. In v zadnjih časih nam gre izjemno dobro. Poleg vseh svetovnih križev in težav se zadnji mesec v Sloveniji vse vrti okoli dveh stvari. Okoli rumene majice in bicikla. Če je Prlek Janez Puh kriv za razvoj sodobnega bicikla, bi morali najti še krivca za izum rumene majice. In prav na teh dveh elementih, pri biciklu in rumeni majici, se ponovno pokaže tista naša, da nič ni tako dobro, da ne bi mogli predstaviti kot slabo, in obratno, ni ga poraza, ki ga ne bi znali predstaviti kot zmago. Pri vsem skupaj me skrbi, kaj na to poreče odraščajoča mladina, ki naj bi ji neke družbene vrednote vraščali pod kožo. Kako naj vedo, kaj je prav in kaj ne. Tukaj se postavijo problemi socializacije. In kako bo ta mladina socializirana, ko pa v družbi ni konsenza o temeljnih vrednotah, kot sta na primer odnos do rumene majice in bicikla.
Da bicikel ni prevozno sredstvo kar tako, sem ugotovil ob eni priložnosti v odranski kovačnici. Tam se je po neki verigi naključij zbrala heterogena družba in smo se med drugim tudi pogovarjali. Eden od ekipe je bil visoki funkcionar odranskega nogometnega kluba, ki je in mislim, da še vedno velja za enega bolj urejenih v Evropi. Tako kot odranska občina. Gre za majhno skupnost, kjer se pač ljudje zmenijo in se tega držijo. In štima. Vedo, do kam jim seže, in so s tem zadovoljni. Tako so tudi nogometni klub postavili tako, da igrajo, kolikor zmorejo, in v dobrem in slabem za tem stojijo. Pa je gospod omenil, da pri njih igrajo samo domači in imajo zaradi tega na svoji strani tudi občinstvo, ki navija za domače. Občinstvo svojih igralcev ne pozna zgolj po priimkih, ampak, če že niso žlahta, poznajo vsaj štiri generacije prednikov vsakega igralca. In vprašanje. Kako po Odrancih definiraš, kaj je domače? Kje se začne transfermarket, ko igralec ni več domači. Odgovor je bil enostaven. Domači igralec je tisti, ki se lahko z biciklom pripelje na trening. Kako enostavno. Tam je vse jasno, tudi domači mladini. In kot smo omenili prej, je prav mladina zmedena, kaj je prav in kaj ne. Na eni strani Tromostovja vidijo paciente v rumenih jopičih, ki jih eni pljuvajo in drugi častijo, na drugi strani bicikliste, ki jih oblast ignorira, potem pa se zazrejo v ekran in družno navijajo za biciklista, ki naj bi čim dlje nosil rumeno majico. Če so rumeni jopiči sredi Pariza še pred dobrim letom pomenili tempirano bombo in grožnjo vsej korporativni Evropi, si danes želimo, da bi v nedeljski Pariz pripedalil Slovenec v rumeni majici. In kaj naj si o tem misli današnja mladina. Da so časi nekoliko drugačni, da nič, kar je povedano, ne drži toliko, da se ne bi moglo spremeniti v svoje nasprotje. Ampak vseeno. Ne glede na to, ali se v petek biciklistov bojite in v nedeljo zanje navijate, lahko rečemo zgolj naslednje. Sledite biciklistom, tako boste vedno na pravi strani.
