FUTSAL
Delček medalje je tudi slovenski
Bog futsala Ricardinho je v Ljubljani prišel na svoj račun. Individualnim nagradam je dodal evropsko reprezentančno krono, po kateri je hrepenel od leta 2007.
Odpri galerijo
Velemojster futsala s severa Portugalske se je v Sloveniji počutil izjemno, to je bilo očitno tudi na igrišču. Foto: Uroš Hočevar
LJUBLJANA – Skoraj uro in pol po finalu je pred novinarje stopil nasmejani in sila dostopni Ricardinho, živa legenda in največji promotor futsala na svetu. Najprej je v domačem portugalskem jeziku razložil rojakom, kako srečen je, potem se je posvetil peščici slovenskih novinarjev. Po treh vprašanjih se je opravičil. »Klic iz Španije,« je dejal, se deset minut pogovarjal v živo z eno od madridskih radijskih postaj, potem pa nadaljeval z nami. To je Ricardinho, duša od človeka in mojster, za katerega beseda nemogoče v futsalu ne obstaja. Pet minut je bil naš, potem pa se je Portugalcem že mudilo. Ura je odbila ena, čez tri ure so imeli polet za München in naprej do Lizbone.
Iskrene čestitke, maestro, prišli ste na svoj račun.
»Hvala za čestitke.«
Zlata kolajna se sveti okoli vratu.
»To je najpomembnejša trofeja, ki sem jo kdaj osvojili! Vse že imam, ta medalja in evropski naslov z reprezentanco pa sta mi še manjkala.«
Poleg tega domov nesete naslov najboljšega igralca in strelca. Ste absolutno najboljši.
»Ne počutim se, da sem najboljši, počutim se, da sem zadovoljen, ker igram v taki ekipi. Srečen sem in ponosen na svoje soigralce. Že res, da sem zadeval in podajal. A kaj ti pomagajo individualne nagrade, če na koncu ostaja brez naslova tvoja ekipa. Individualne lovorike sem zbiral v Beogradu, Zagrebu in Antwerpnu. Zdaj sem hotel nekaj več.«
Dolgo ste čakali ta trenutek. Na odločilnih tekmah kar niste mogli zmagati. Leta 2010 ste izgubili v finalu, prej in potem še tekmi za bron (2007, 2014).
»Trajalo je. Smo pa ta trenutek pričakali pripravljeni. To smo dokazali na igrišču, kjer ni bilo predaje. Bili smo in ostali prava ekipa. Tudi ko mene ali Bruna Coelha ni bilo na terenu, je Portugalska igrala dobro kot velika in močna srčna ekipa. Ko igraš s srcem, po navadi zmaguješ.«
Format evropskih prvenstev se menja. Po novem boste prvaki štiri leta tako kot slovenski košarkarji. Vsaj do leta 2022, ko bo nastopilo 16 ekip, ne več 12.
»Prav imate, štiri leta bomo glavni v Evropi.«
Vas bomo čez štiri leta še gledali v dresu Portugalske?
»O tem zdaj ne bi mogel govoriti. Moj naslednji cilj je svetovno prvenstvo, ki bo leta 2020. Bomo videli, kaj lahko naredimo tam.«
Vas še kaj boli gleženj, ki ste si ga poškodovali?
»Kdo bi zdaj mislil na bolečino in ta gleženj? Zdaj je čas za veselje, slavje s soigralci. Ne vem, ali bom še kdaj to doživel. Komaj čakam, da pokličem svojo družino. Ko sem bom jutri odpočil, pa vem, da me bolelo. A to bomo že rešili.«
Ste čutili, da ste imeli v finalu bučno podporo s tribun?
»Smo! V Ljubljani smo se počutili kot doma. Čutili smo, da imamo veliko podporo. Na vsakem koraku so nam pomagali. Hvaležen sem za vse to. Uresničilo se je, kar sem napovedal pred prijateljsko tekmo v Sloveniji: tu se počutimo kot doma! Tudi zaradi te čudovite publike, ki je vsakič znova napolnila dvorano. Del te medalje je tudi vaše, slovenske.«
Kruh si služite v Španiji, kjer ste član Inter Movistarja. Boste šli na prvi trening po koncu eura kar z zlato kolajno?
»Zakaj pa ne?! Če bo treba, bom z medaljo na trening prihajal vsak dan.«
Iskrene čestitke, maestro, prišli ste na svoj račun.
»Hvala za čestitke.«
Zlata kolajna se sveti okoli vratu.
»To je najpomembnejša trofeja, ki sem jo kdaj osvojili! Vse že imam, ta medalja in evropski naslov z reprezentanco pa sta mi še manjkala.«
Poleg tega domov nesete naslov najboljšega igralca in strelca. Ste absolutno najboljši.
»Ne počutim se, da sem najboljši, počutim se, da sem zadovoljen, ker igram v taki ekipi. Srečen sem in ponosen na svoje soigralce. Že res, da sem zadeval in podajal. A kaj ti pomagajo individualne nagrade, če na koncu ostaja brez naslova tvoja ekipa. Individualne lovorike sem zbiral v Beogradu, Zagrebu in Antwerpnu. Zdaj sem hotel nekaj več.«
Dolgo ste čakali ta trenutek. Na odločilnih tekmah kar niste mogli zmagati. Leta 2010 ste izgubili v finalu, prej in potem še tekmi za bron (2007, 2014).
»Trajalo je. Smo pa ta trenutek pričakali pripravljeni. To smo dokazali na igrišču, kjer ni bilo predaje. Bili smo in ostali prava ekipa. Tudi ko mene ali Bruna Coelha ni bilo na terenu, je Portugalska igrala dobro kot velika in močna srčna ekipa. Ko igraš s srcem, po navadi zmaguješ.«
Format evropskih prvenstev se menja. Po novem boste prvaki štiri leta tako kot slovenski košarkarji. Vsaj do leta 2022, ko bo nastopilo 16 ekip, ne več 12.
»Prav imate, štiri leta bomo glavni v Evropi.«
Vas bomo čez štiri leta še gledali v dresu Portugalske?
»O tem zdaj ne bi mogel govoriti. Moj naslednji cilj je svetovno prvenstvo, ki bo leta 2020. Bomo videli, kaj lahko naredimo tam.«
Vas še kaj boli gleženj, ki ste si ga poškodovali?
»Kdo bi zdaj mislil na bolečino in ta gleženj? Zdaj je čas za veselje, slavje s soigralci. Ne vem, ali bom še kdaj to doživel. Komaj čakam, da pokličem svojo družino. Ko sem bom jutri odpočil, pa vem, da me bolelo. A to bomo že rešili.«
Ste čutili, da ste imeli v finalu bučno podporo s tribun?
»Smo! V Ljubljani smo se počutili kot doma. Čutili smo, da imamo veliko podporo. Na vsakem koraku so nam pomagali. Hvaležen sem za vse to. Uresničilo se je, kar sem napovedal pred prijateljsko tekmo v Sloveniji: tu se počutimo kot doma! Tudi zaradi te čudovite publike, ki je vsakič znova napolnila dvorano. Del te medalje je tudi vaše, slovenske.«
Kruh si služite v Španiji, kjer ste član Inter Movistarja. Boste šli na prvi trening po koncu eura kar z zlato kolajno?
»Zakaj pa ne?! Če bo treba, bom z medaljo na trening prihajal vsak dan.«
