INTERVJU

Tanja Ribič prekinila molk: Pela sem na vse grlo, čeprav je srce jokalo

Objavljeno 01. junij 2020 07.22 | Posodobljeno 01. junij 2020 07.12 | Piše: Danica Lovenjak

Igralka Tanja Ribič je po obdobju trepetanja, negotovosti in neprespanih noči prekinila molk.

V Veliki Britaniji je pred pandemijo snemala serijo v produkciji Netflixa.
Priljubljena igralka Tanja Ribič ima za seboj tudi uspešno leto, saj je občinstvo po Sloveniji navduševala s svojo monokomedijo Tako ti je mala. Po dolgoletni karieri je na oder stopila brez maske in z našpičenim jezikom. »Zasavka, komičarka, igralka, pevka, včasih tudi Amazonka,« se opiše v predstavi, v kateri boste izvedeli vse o drznih Zasavkah, samovšečnih Balkancih, neuspešnih ljubimcih in o njej, Tanji Ribič.

Tudi novo leto se je začelo obetavno, saj je januarja dobila edinstveno ponudbo za delo pri Netflixu, eni največjih produkcij v Veliki Britaniji. Vlogo je sprejela in dva meseca snemala na Otoku, po izbruhu pandemije pa je bila njena glavna skrb, kako priti pravočasno domov. In ravno novi koronavirus je povzročil, da je za njo obdobje trepetanja, negotovosti, neprespanih noči. K sreči se je vse dobro izšlo in pred dnevi se je na njen obraz znova prikradel nasmeh. Tokrat je spregovorila o težkih časih pa tudi o tem, kako je biti poročen z Bosancem in ob tem ostati resen.

Kako preživljate obdobje, ko ne morete opravljati svojega poslanstva?
»Človek ne more nikoli zagotovo vedeti, kaj je njegovo poslanstvo. Mogoče je pa moje poslanstvo vrtnarjenje in delo z živalmi, v čemer sem med karanteno tako uživala. Verjetno je marsikdo odkril kaj novega, tudi znotraj sebe, ko je bil s silo odtegnjen od utečenega urnika in včasih že kar avtomatiziranega vsakdanjika.«

Se vam zdi, da smo ljudje potrebovali pavzo, nekoliko ustavili hiter tempo ter se morda spet vrnili k vrednotam?
»Zagotovo smo že nekaj časa vsi po tihem hlepeli, da bi se dalo potegniti ročno, da bi se malo upočasnilo hrčkovo kolo, v katerem se je znašla moderna civilizacija. Verjamem, da smo marsikatero vrednoto na novo odkrili, kljub temu pa sem ugotovila, da prav veliko v tako relativno kratkem času ne moremo spremeniti. To mi je potrdil pogled na dolgo kolono pred fast foodom.«

Mnoge je že zaskrbelo, ker se na instagramu in facebooku niste javili od 27. marca 2020, torej skoraj dva meseca, čeprav ste prej pridno objavljali skoraj vsak dan. Ste si vzeli tudi internetno pavzo ali se za tem skriva kateri drug razlog?
»Hehe, a se je opazilo? Že ko sem odpotovala v Anglijo, sem se začela redkeje javljati. Malo zato, ker nisem imela časa, malo pa tudi zato, ker zaradi pogodbe nisem smela povedati, kje točno sem in kaj počnem. Kasneje se mi je zdelo banalno objavljati nekaj zunaj konteksta epidemije. Zdi se mi, da to ni bil čas za instagram, vsaj ne takšen, kot je bil dotlej.«

V prvi objavi pred nekaj dnevi ste zapisali, da je včasih svoje misli bolje obdržati zase in potrpežljivo počakati na pravi trenutek. Kakšne misli vas trenutno prevevajo?
»Dogajajo se nepojmljive stvari. Tako na globalni kot na lokalni ravni. Dogajajo se neke spremembe, mnogi jih imajo za prelomnice, ki pa botrujejo številnim absurdnim dogodkom in odločitvam. Opažam, da človeštvo tone v apatijo, nerazgledanost, da ne rečem neumnost. Ni čas, da pišem o stopinjah v morskem pesku, nočem prati možganov, in potem sem raje tiho.«

Za vami je težko obdobje, saj je vaša mama Jožica v domu upokojencev v Šmarju pri Jelšah, kjer je bilo središče koronavirusa v Sloveniji. K sreči se je vse dobro izšlo in ste jo že lahko obiskali. Kakšno je bilo prvo srečanje?
»Ja, najbolj pa sem obmolknila zaradi tega. Za mano je obdobje trepetanja, negotovosti, neprespanih noči … Samo da ne pride virus v Šmarje, sem si govorila, pa nato samo da ne pride v dom, in je, nato samo da ne pride do mamice, ker je srčni bolnik z visokim pritiskom, in … je. Ko sem prišla iz Anglije, sem se hotela testirati, da bi lahko mamo vzela k sebi v Ljubljano, da je ne bi okužila. Nisem mogla. Ali lahko testirajo vsaj njo? Ne smejo, če nima simptomov. Kaj če zboli, ko jo pripeljem k sebi? Potem mora v samoizolacijo, so rekli. Kako, če je pa na vozičku?! Moram biti ob njej! Počutila sem se pritisnjeno ob zid. V začetku aprila pa je dobila neke blage simptome in so jo končno testirali. Bila je pozitivna. In še šest tednov tako. Bila je brez simptomov, zaprta v sobici … A se ni dala, kljub vsemu je trenirala hojo in razmišljala pozitivno. Šmarsko osebje, vključno z direktorico, je dalo vse od sebe in sem jim neskončno hvaležna!«
image
»Upam, da smo se naučili, da moramo bolj poskrbeti za najranljivejše,« je povedala.

Po tednih izolacije ste mami pri prvem srečanju ob spremljavi kitare, na katero je igral mož Đuro, s hčerkama zapeli pesem. Je bila morda mama tista, ki vam je približala umetnost?
»Moja mami je izjemna. Ona me je navdušila nad petjem. Zato smo ji pod oknom priredili mali koncert. Pela sem na vse grlo, čeprav je srce jokalo. Včeraj pa sem jo lahko videla že na dva metra. Ni izgubila igrivosti! Tako sem ponosna nanjo! Mnogi njeni sostanovalci niso zmogli tako dobro kljubovati osamljenosti in izolaciji. Kljub ljubeznivosti osebja. Kljub neverjetni skrbi. Če bi se to še kdaj ponovilo, bomo, upam, našli prostor, da se bodo lahko zdravi starostniki ločili od bolnih in imeli oboji dostojnejše življenje. Upam, da smo se naučili, da moramo bolj poskrbeti za najranljivejše. Domovi niso bolnišnice. Čeprav niti bolnišnice niso prostor za oskrbo okuženih brez simptomov.«

Mama vas je vedno podpirala pri vašem delu. Vas je že videla v vaši zadnji predstavi Tako ti je mala?
»Bi me morala 20. marca v Celju na Dnevih komedije, a so odri obmolknili. Upam, da bo kmalu.«

V predstavi se med drugim pošalite na možev račun. Tudi on se šali na vaš račun v svoji predstavi Đurologija. Je morda ravno humor skrivnost vajinega zakona, ki traja že več kot 20 let?
»On in jaz, posledično tudi dekleti, imamo v krvi, da poskusimo gledati svet ali situacije, v katerih se znajdemo, skozi absurd in humor. To je že kar način razmišljanja. Vsi uživamo, če drug drugega nasmejimo. In Đuro sploh ni glavni zabavljač v družini.«


Povejte mi, kako je biti poročen z Bosancem in ob tem ostati resen?
»Nikoli ni dobro ostati resen. Z Bosancem pa niti ni treba.«

Nekoč ste po predstavi povedali: »Razigrala sem se in folk je bil tako srečen. Lepo mi je bilo. To je tisto, za kar se splača.« Pa je vedno tako? Ali ste že kdaj razmišljali, da bi nehali igrati?
»Se zgodi, da kdaj ne pogrešam odra. Zdaj, na primer, ne razmišljam preveč, da bi morala igrati. Uživam tudi v miru. Ne bi se pa za vedno odrekla niti odru niti filmu.«

V Veliki Britaniji ste pred pandemijo snemali serijo v produkciji Netflixa. Vam je uspelo vse posneti?
»Morala bom še za kakšna dva tedna nazaj. Glede na situacijo še ne vemo, kdaj.«

Zaradi koronavirusa je bila vaša glavna skrb, kako priti pravočasno domov. Ob tem ste dejali, da boste prišli, pa tudi če plavate. Kako ste torej prispeli domov?
»V pol ure sem morala vse spakirati in oddirjati iz hotela, nakar sem izvedela, da je letalo polno, nato smo, hvala bogu, našli letalo z drugega letališča za Zagreb. Prijatelj me je odpeljal z zagrebškega letališča do meje, tam me je počakal Đuro. Bilo je precej razburljivo. Ampak nisem se nalezla nobene panike.«

Samo da ne pride virus v Šmarje, sem si govorila, pa nato samo da ne pride v dom, in je, nato samo da ne pride do mamice, ker je srčni bolnik z visokim pritiskom, in … je.

Pogodba vas zavezuje k molku, ampak vendarle, kaj nam lahko zaupate o tem projektu na Otoku? Kakšna je vaša vloga?
»Naslov serije je Zero Chill in imam zanimivo vlogo. Več pa jeseni.«

Najstarejša hčerka Zala vas je obiskala in bila z vami nekaj dni na snemanju. Ker gre po vaših stopinjah, ste ji morda dali kakšen nasvet?
»Nič posebnega. Otrok sproti pobere in skenira, kar potrebuje.«

Zasledila sem, da je Zala dobila ime po jogurtu. Je to res? Kakšna zgodba se skriva za tem?
»Ko sva bila z Đurom še v zatajeni ljubezni, sva sanjarila o otroku. Obema je bilo všeč ime Zala. Takrat je bil jogurt s tem imenom in sva čuvala njegov pokrovček. Tako je bilo.«

Govori pa se, da Zala že sanja o materinski vlogi. Torej boste kmalu babica?
»Ima precej sanj. O zaporedju uresničitve teh sanj pa ve ona, izpolnjuje pa ... hmmm usoda?«

Mnogi menijo, da sta z Zalo videti kot sestri. Pri svojih 50 letih ste izjemno mladostni. Kako se soočate z leti? Se vam zdi, da je zdaj težje dobiti vloge?
»Hvala! (Smeh) Z leti se pahljača vlog vsekakor oži. Z leti se soočam tako, da jih ignoriram.«

Pred časom ste odkrito spregovorili o lepotnih popravkih, in sicer da vam enkrat na leto vbrizgajo botoks. Se vam to zdi pomembno, če želiš dolgo delati v filmskem svetu? Je mladost ključna za uspeh?
»Gre zgolj za vzdrževanje. Za igralca je pomembno, da je obraz naraven, pristen, da je izrazen. Z botoksom je treba znati. Jaz si ga privoščim običajno čez poletje, ko se najbolj kremžim na soncu. In to z veliko pazljivosti. Sicer mladost sama po sebi ni nujno zanimiva. Zanimivi so znanje, izkušnje, vedenje ...«

Že kaj razmišljate o letošnjem poletju? Ga boste preživeli na barki?
»Jaz kar vse leto razmišljam o poletju. Ko je mimo in ko ga čakam. Upam, da bomo lahko normalno pluli in uživali v letos še čistejšem morju.«




Deli s prijatelji